Stara mama v koprivah – Valognes Aurélie

STARA-MAMA-V-KOPRIVAH-maketaKdaj je prepozno, da se življenje postavi na glavo? Oziroma da se sestavi tako, kot mora biti? Roman francoske pisateljice Aurélie Valognes je prisrčna pripoved o tem, da resnično nikoli ni prepozno. Ferdinand Brun je osemdesetletnik, stari nergač, ki na življenje gleda iz temne plati. Z ženo nikoli ni delal prav lepo, zato mu je nekega dne pobegnila s poštarjem. Hči Marion s sinom, njegovim vnukom, živi v Singapurju, zato lepega dne ostane sam, v bloku s sosedi, ki jim ni kaj preveč pri srcu. Zlasti hišnici, gospe Suarez, ki neprestano vohuni za njim, ga opominja in opozarja na razne kršitve hišnega reda. Za družbo mu ostane le nemška doga Daisy, ki pa tudi lepega dne izgine. Čez par dni Bruno izve, da so jo našli mrtvo, zato se mu sesuje še zadnji košček sveta. Še bolj se zapre vase, ne skrbi za svoje zdravje, za higieno, za stanovanje,pot mu dobesedno prekriža še avtobus, prvič ga aretirajo… Pisateljica napiše: »Ampak življenje se rado zasuče in ko se ti zazdi, da te najbolj potiska v koprive, te morda že vleče iz njih. Koprive so ne nazadnje zdravilne.« Ko se zazdi, da upanja ni več, se v blok preseli mlada deklica Juliette, ki malo po malo začne v Brunov svet spuščati svetlobo in upanje na boljše čase. Juliettina babica, ki v bloku stanuje že celo življenje, v Brunu vzbudi občutke, ki jih je že davno pozabil. Kot sreča v nesreči se izkaže tudi vnukova bolezen. Zgodba je polna ovinkov in zasukov, vrtiljak življenja, ki bralca na trenutke lahko pusti kar brez sape.

Kar ni pekel – D’Avenia Alessandro

So stvari, pred katerimi si zatiskamo oči in ušesa. Kot da jih ni, če zanje ne vemo. Pa so. Povsod okrog nas. Le zbrati moramo pogum in jih uzreti. Tako kot jih je videl Don Pino. Duhovnik, ki je želel rešiti otoke z ulice. Usoda je hotela, da mu na pomoč priskoči mladenič Federico. Ravno se odpravlja v Anglijo, pa vendar izbere ulico in otroke, ki svoje dneve preživljajo v brezupu.

kar ni pekel naslovnica 204Federico svoje počitniške dni preživlja z otroki, za katere ni nikomur mar. Zlorabljene, pozabljene, izigrane, prepuščene usodi mafije. Pa vendar zanje obstaja upanje in tega se zavedajo ljudje, ki jim želijo pomagati, da bi se otroci iztrgali iz objema sovraštva in zakorakali v novo življenje. Za seboj bi pustili goljufije in laži in svojo pot začrtali na novo. Poletje je čas brezdelja in dolgčas je lahko tudi nevaren. Nevarno pa je tudi prekrižati pot ljudem, katerim življenje ne pomeni nič.

Pretresljiva zgodba z ulic Palerma.

Mednarodna Pretnarjeva nagrada 2016

Mednarodno Pretnarjevo nagrado 2016 – častni naslov »ambasador slovenske književnosti in jezika«  letos prejme hrvaškemi literarni zgodovinar in južnoslavist prof. dr. ZVONKO KOVAČ za večletno posredovanje slovenske literature in jezika na Hrvaškem, vzpostavljanje slovensko-hrvaških književno-jezikovnih stikov ter mednarodnopovezovalno, znanstvenoraziskovalno in predavateljsko delo, ki pomembno vključuje sodobne slovenske književne ustvarjalce.

zvonko kovač

Zvonko Kovač (1951, Donja Dubrava), hrvaški literarni zgodovinar in južnoslavist, je redni profesor na Oddelku za južnoslovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu. Po končani osnovni šoli v Donji Dubravi je s šolanjem nadaljeval na gimnaziji v Čakovcu, zatem pa se je vpisal na študij slavistike in filozofije na Filozofsko fakulteto v Zagrebu, kjer je diplomiral leta 1975. Eno leto je bil učitelj hrvaškega jezika in književnosti na Dunaju, v študijskem letu 1976/77 pa je postal asistent na bivšem Oddelku za jugoslavistiko Filozofske fakultete v Zagrebu. S podiplomskim študijem književnosti je nadaljeval na isti fakulteti in magistriral na temo interpretacije eseja. Leta 1987 je doktoriral na zagrebški FF in nato postal docent. Leta 2001 je postal redni profesor s področja južnoslovanske filologije, zgodovine književnosti in literarne teorije. Redno sodeluje pri različnih znanstvenih projektih, predavanjih in seminarjih na univerzah v Ljubljani, Mariboru in na Primorski univerzi v Kopru, predvsem pa od leta 1966 skrbi za razvoj slovenistike na zagrebški FF. Zelo pomembna in glavna zasluga prizadevanj prof. Zvonka Kovača je ustanovitev novega študija slovenskega jezika in književnosti ter organizacija in vodenje študija južne slavistike, na katerem sicer uspešno raziskuje južnoslovansko primerjalno in medkulturno literarno zgodovino. Danes je red. prof. dr. Zvonko Kovač predstojnik Oddelka za južnoslovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu, vodja Katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih jezikov in književnosti, predava pa največ o metodologiji primerjalne zgodovine in književnosti, bosansko in medkulturno južnoslovansko književnost ter novejšo slovensko književnost.

PRETNARJEVA NAGRADA je mednarodno priznanje in osrednja slovenska kulturna zahvala tistim posameznikom (izjemoma dvema ali skupini), ki si po svetu v duhu dr. Toneta Pretnarja (1945–1992) pomembno, zaslužno in svetovljansko prizadevajo za seznanjanje s slovensko literaturo, slovenskim jezikom in slovenskimi književniki, oziroma za njihovo mednarodno uveljavljanje in povezovanje.

Knjižnica – srce mesta – odmev

V okviru tržnega dneva in v sodelovanju s Polono Brodar in Mestno kavarno, se je v soboto, 12. 09. 2015, od 15. do 21. ure v starem mestnem jedru Tržiča dogajalo prireditev, s katero je Knjižnica dr. Toneta Pretnarja obeležila tri častitljive obletnice: 40 let potujoče knjižnice v Tržiču,  70-letnico ustanovitve Javne sindikalne knjižnice in čitalnice ter 70-letnico rojstva dr. Toneta Pretnarja. Prireditev je bila poimenovana Knjižnica – srce mesta, dogajala se na glavnem odru in ob straneh, kjer se so predstavljale domoznanska dejavnost, bibliobus, delavnice za otroke in odrasle (klekljarska), potopisna predavanja in predavanja o zdravem načinu življenja. Ves čas so bili s fotoaparati prisotni člani Foto kluba Tržič, za vedno lačne otroke pa na voljo palačinke. Na stojnicah ste si lahko ogledali in kupili knjige nekaj slovenskih založb.

Združili smo jo s sprejemom letošnjega Pretnarjevega nagrajenca, slovaškega književnika in prevajalca Karola Chmela, ki je nagrado prejel za večletno posredovanje slovenske literature na Slovaškem ter vzpostavljanje slovensko-slovaških kulturnih stikov z vrhunskimi prevodi novejše slovenske umetniške literature v slovanščino. Nagrajenca je pozdravil in mu zaželel dobrodošlico v Tržiču gospod župan, magister Borut Sajovic. Pesmi Karola Chmela sta na odru recitirala Marina Bohinc in Janez Kikel. Mimo Pretnarjeve domače hiše je potem pot obiskovalce vodila v knjižnico, kje je bil ogled filma o Tonetu iz serije Filmski portreti tržiških ljubiteljskih kulturnikov, ki je osrednji kontinuirani projekt Zveze kulturnih organizacij Tržič.

Jure Munda, Adi Smolar, Primož Suhodolčan, Folklorna skupina Karavanke, improligaša Rok Bohinc in Sašo Stare, Eva Moškon in Lana Petrovič ter kitarist Andrej Pekarovič, Marija Merljak, Sanja Lončar, Društvo diabetikov Tržič, Vlasta Prešern, Dejan Ogrinec, Pavel Loc, dr. Manca Košir in Manca Špik, ki je na koncu poskrbela za res vesel zaključek dneva, to so ljudje, ki so ustvarjali sobotno popoldne ob sodelovanju vseh zaposlenih v knjižnici in Janeza Bohinca. Celotno prireditev je povezovala Alenka Dolenc.

Speljali smo jo ob pomoči sponzorjev, zahvaliti se želimo Občini Tržič, Poloni Brodar – Mestni kavarni, Cvetličarni Danica, Prostovoljnemu gasilskemu društvu Tržič, Radiu Gorenc, Gorenjski TV, Gorenjskemu glasu, Radiu Ognjišče, Tovarni obutve Peko.

Sedaj pa spet vabljeni v knjižnico na Balos 4, kjer vas čaka veliko gradiva in se vedno dogaja kaj zanimivega.

Martina Klemenčič

Nemška loterija – Mazzini Miha

NemskaLoterijaMalaDedek Toni odraslemu vnuku pripoveduje zgodbo svojega življenja.

Po vojni, v zgodnjih petdesetih letih, ko je še večina ljudstva verjela v boljše življenje in lepši svet je med vojno delno poškodovanemu mladeniču Toniju oblast priskrbela službo poštarja. V manjšem slovenskem industrijskem mestu je njegovo življenje dobilo nov zagon in oblasti hvaležen je svoje delo opravljal vestno in pošteno. Užival je srečo v raznašanju. A je že tako, da samo en metuljev zamah s krili sproži plaz neslutenih dejanj in sprememb. Na rednem obhodu po ulici, kjer je dostavljal pisma in pakete mu je pot prekrižala simpatična, urejena in osamljena Zora.

Od takrat dalje se je njegovo življenje v temeljih zatreslo. Z ženskami dotlej še ni imel opravka in Zora ga je v več pogledih begala. Nekoč se je primerilo, da ji je v nerodni situaciji reševanja perila z vrvi naslonil glavo na grudi in ni mu bilo več pomoči. Zora ga je v popolnosti omrežila, njuno druženje je postalo stalnica in postala sta dobra prijatelja. A po soncu pridejo oblaki, iz zapora se je vrnil Zorin mož, pisatelj Nikolaj. Zdaj so se družili trije.

V mestu se je precej prebivalcev težko prebijalo skozi mesec. Zora in Nikolaj sta skuhala nekakšno loterijo – nemško loterijo, ki naj bi revežem olajšala življenje. V svoje načrte sta vpletla Tonija, ki je zavoljo plemenitega namena takoj privolil v sodelovanje. Nekaj časa je zadeva res delovala. Loterija je bila prevara in poganjal jo je pohlep. Izrodila se je, iz poštenih, pravičnih vzgibov se je vse skupaj sfižilo v brezizhodno, nemoralno kloako. Moralno jedro poštarja Tonija se je sesulo v prah, ko je prevarani upokojenski par izgubil hišo in domovino. Položaj je postal brezizhoden. Fatalna Zora pa ga je želela pripraviti naj ustreli njenega norega moža Nikolaja. Situacijo so vzeli v svoje roke organi pregona. Konec pripovedi bi moral biti srečen… Pa je res, kaj pa moralno jedro?