Pretnarjeva nagrada 2017

Mednarodna Pretnarjeva nagrada 2017 – častni naslov »ambasador slovenske književnosti in jezika« – je slovenska zahvala poljski književni prevajalki in slavistki JOANNI POMORSKI za večletno posredovanje slovenske literature in jezika na Poljskem, vzpostavljanje slovensko-poljskih književno-jezikovnih stikov ter mednarodnopovezovalno delo, ki pomembno vključuje sodobne slovenske književne ustvarjalce.

Joanna Pomorska (1953, Varšava) je vodilna poljska prevajalka iz slovenskega jezika. S slovenskim jezikom in kulturo se je srečala že med študijem slavistike v Varšavi, kjer se je pri profesorju Tonetu Pretnarju naučila tudi slovenščine. Svoje znanje je pozneje še izpopolnjevala med podiplomskim študijem v Ljubljani in na tečajih poletne šole slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prevajati je začela takoj po diplomi, saj je že leta 1986 izšel njen prevod romana Branka Hofmana Noč do jutra. Po njeni zaslugi so poljski bralci spoznali in vzljubili Draga Jančarja. Prevedla je večino njegovega romanesknega opusa (Galjot, Posmehljivo poželenje, Katarina, pav in jezuit, To noč sem jo videl), kratko prozo (Pogled angela) ter eseje (Terra inkognita) idr.  Prevedla je tudi prozo Janija Virka Smeh za leseno pregrado ter dve deli etnologa Božidarja Jezernika (Kava in skupaj z J. S. Non cogito ergo sum), prevedla je eseje Aleša Debeljaka, Petra Krečiča, ob različnih priložnostih tudi poezijo. Posebej pomembni pa so njeni prevodi slovenske dramatike, saj obsegajo širok nabor avtorjev, od Primoža Kozaka (Afera), Dušana Jovanovića (Antigona), Matjaža Zupančiča (Vladimir) do predstavnice najmlajše generacije Simone Semenič (Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije). Med njimi ima Zupančičev Vladimir na Poljskem že zavidljivo število uprizoritev.

 

 

Nagrado, poimenovano po dr. Tonetu Pretnarju, slovenskem literarnem zgodovinarju, verzologu in prevajalcu, sta leta 2004 na pobudo Ivana Stropnika ustanovili Književna asociacija Velenika in Velenjska knjižna fundacija.

Mednarodna Pretnarjeva nagrada (MPN) ambasadorjem slovenske književnosti in jezika (ASKJ), je slovenska kulturna zahvala (za trajnejše, večletne ali enkratne pomembne prispevke pri mednarodnem književniškem povezovanju oz. uveljavljanju slovenske literature in jezika v tujini) tistim zaslužnim posameznikom (izjemoma dvema ali skupini), enakovredno tujim in slovenskim državljanom, ki si po svetu v duhu dr. Toneta Pretnarja (1945–1992) svetovljansko prizadevajo za seznanjanje s slovensko literaturo, slovenskim jezikom in slovenskimi književniki. Je mednarodno priznanje tistim kulturnim posrednikom, ki izven Republike Slovenije, med drugimi narodi po svetu, širijo živo zavedanje in védenje o slovenski literaturi in jeziku, oziroma z njima vzpostavljajo trajnejši mednarodni kulturni dialog, zanimanje in povezovanje (mdr. s spoznavanjem in prevajanjem novejše slovenske umetniške literature, spodbujanjem in organiziranjem učenja slovenščine ter prevajanja slovenske književnosti, uveljavljanjem sodobnih slovenskih književnikov med drugimi narodi ipd.).

 

Takole je bilo včasih u Vom

V torek, 20. junija 2017,  smo v Domu krajanov v Lomu pod Storžičem predstavili knjigo Janeza Slaparja – Temšaka Takole je bilo včasih u Vom – Spomini na Lom pod Storžičem, ljudi, njihovo delo in življenje.

Izid knjige so s kratkimi govori pospremili direktorici Knjižnice dr. Toneta Pretnarja  in Tržiškega muzeja, Marinka Kenk-Tomazin in Jana Babšek ter župan občine Tržič mag. Borut Sajovic. Dr. Bojan Knific je delo prikazal v strokovni luči, Jožica Koder pa je predstavila svoj lektorski prispevek k nastajanju knjige, posebej omenimo Slovar narečnih besed, ki ga je uredila. Program so obogatili KUD Lom pod Storžičem s prikazom vasovanja, Lomski fantje s pesmimi o Lomski dolini in Jože Tišler – Frona, ki je uglasbil eno od Temšakovih pesmi, Stari časi. Do besede je prišel tudi slavljenec večera, Janez Slapar – Temšak. S povezovalcem programa, Nejcem Perkom, sta obiskovalcem povedala, kako je skozi desetletja potekalo avtorjevo zbiranje ustnega in slikovnega gradiva, ki se je na koncu zbralo v omenjeni knjigi, štiri dni pred avtorjevim 80. rojstnim dnevom.

Vse najboljše, Janez, pridemo še kaj naokrog. Knjigo se da kupiti v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja in Tržiškem muzeju po ceni 19,90 €. Besedilno in fotografsko je pravi zaklad nekdanjega življenja v Lomu.

Poslednja – Alexandra Oliva

poslednja-naslovnica-5cmPrične se z resničnostnim šovom, v katerem se pomeri dvanajst udeležencev. Ti se morajo soočiti z izzivi, ki preizkušajo njihove meje vzdržljivosti. Žverca – vodilna oseba romana, ki ga lahko žanrsko opredelimo kot psihološki triler in hkrati znanstveno-fantastičen roman,  je mlajša, poročena ženska, ki si še preden bi imela otroka zaželi posebno avanturo. Prijavi se v resničnostni šov tipa Survival. Njeno življenje v trenutku postane del navidezne televizijske  realnosti in realnosti same.

Medtem, ko so tekmovalci udeleženi v resničnostnem šovu, se v pravem in resničnem življenju zunaj zgodi nekaj strašnega. Epidemija velikih razsežnosti, primerljiva s smrtonosno kugo, prizadene velik del urbanega sveta. Žverca o tem ne ve nič. Na svoji poti se sooča s številnimi  težavami in  izzivi,  za katere si ne predstavlja, da so del igre. Osamljena in negotova pogreša moža in življenje, ki ga je pustila za seboj, a ji niti na misel ne pride, da bi odnehala. Pri počasnem in vztrajnem napredovanju opazuje znake zapuščenosti in uničenja. Te si nekaj časa razlaga kot bolne umotvore scenaristov, saj si  ne predstavlja, da bi šlo v šovu lahko tako daleč. Bolj proti koncu njene poti in tudi romana doživi prava spoznanja, ki jo temeljito pretresejo.

Pretanjeno in provokativno delo o bizarnosti televizijskih resničnostnih šovov in dojemanju naše prave resničnosti, za kar imajo zasluge vsi mediji. Za roman je značilen hiter tempo in odlična dinamika. Presunljivo!

Knjižnica prejela Diplomo Občine Tržič

Svet javnega zavoda Knjižnice dr. Toneta Pretnarja Tržič je na svoji seji 10. marca 2016 ocenil delo knjižnice in sklenil, da Knjižnico dr. Toneta Pretnarja za njeno dolgoletno organizacijsko delo na področju bibliotekarstva predlaga za občinsko nagrado  – diplomo občine Tržič za leto 2016 , ki se podeljuje ob občinskem prazniku.

Zavod posebej izstopa v kvaliteti na področju vzpodbujanja ustvarjalnosti, kot kulturno in informacijsko središče kraja pa omogoča socialne stike, kulturno bogatenje in medsebojno izmenjavo mnenj in izkušenj, skrbi za vse večjo interakcijo z okoljem in izvaja program, ki v tržiški prostor pripelje številne kompetentne avtorje, umetnike, predavatelje. Srečanja bralcev z priznanimi gosti ima cilj spodbujanja demokratičnega mišljenja. Knjižnico skuša postaviti v središče teh dejavnosti kljub skromnim prostorskim možnostim. Knjižnica  s tem vzpodbuja kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij.

Z izposojo knjižničnega gradiva preko potujoče knjižnice-bibliobusa se približuje tudi bralcem v odročnih krajih občine. Z zagotavljanjem te dejavnosti je Občina Tržič edina na Gorenjskem.

dav

Pri bralcih knjižnica vzpodbuja bralno kulturo v smislu ocenjevanja vrednot, norm, sporočil v zvezi z branjem, ki so prisotni v družbi. Gre za odnos do branja kot procesa in njegove vloge pri razvedrilu, pridobivanju znanja, razvoju posameznika.

Z motiviranjem bralcev knjižnica začenja že v predšolski dobi. Za starše otrok v vrtcu pripravljajo predavanja o razvoju govora, pomenu pripovedovanja zgodb, branju. Takoj po prehodu v šolo so v ta namen razvili projekt S knjigo do  branja in znanja, ko z avtorsko slikanico pripravijo uro knjižne in književne vzgoje za prvošolce, obenem prvošolci knjigo prejmejo v dar kot začetek osebne knjižnice.

Knjižnico skušajo približati vsem občanom,  jih osveščajo, kaj vse lahko z obiskovanjem te pridobijo,  opozarjajo nase letno z izdajo informativnega lista Knjižnica med nami. Leta 2015 so šli izza svojih zidov v mestno jedro in tam z dnevom Knjižnica, srce mesta Tržič praznovali svoje okrogle obletnice: 40 let od ustanovitve potujoče knjižnice, 70 letnico ustanovitve Javne sindikalne knjižnice v Tržiču in 70. obletnico rojstva dr. Toneta Pretnarja. Podali so pobudo in skupaj z Občino Tržič na domačo hišo Toneta Pretnarja namestili spominsko ploščo. Negujejo spomin na domačina profesorja, raziskovalca, prevajalca, pesnika dr. Toneta Pretnarja ter skrbijo, da z njim seznanjajo tudi mlajše generacije.

Za namen razvijanja branja, bralne pismenosti, informacijske pismenosti in bralne kulture, kar je bilo že omenjeno na začetku, pripravljajo srečevanja z avtorji, predavatelji, umetniki. Obenem, ko dajejo priložnost manj znanim, ki so še na poti uveljavljanja ter domačim  ustvarjalcem, da pokažejo svoje delovanje, omogočijo občankam in občanom Tržiča, da se srečajo z vrhunskimi ustvarjalci kulture in umetnosti, profesorji, predavatelji  idr.  Med nami so  v zadnjih dveh letih bili, če jih naštejemo le nekaj: Saša Pavček, Esad Babčić , Katarina Lauš in Janez Mejač, Zvone Šeruga, Samo Rugelj, Saša Einsiedler, Jurij Kurillo, Lilijana Praprotnik Zupančič – Lila Prap, Mira Delavec Tohuami, Milena Miklavčič, Desa Muck, Azra Širovnik, Ernest Petrič, Peter Čeferin, Miha Mazzini, Feri Lainšček, Vinko Möderndorfer, Goran Vojnović idr.

Svojo domoznansko nalogo, da zbirajo, hranijo, predstavljajo in posredujejo zlasti pisno dediščino o Tržiču in Tržičanih, redno nadgrajujejo. Skupaj s Tržiškim muzejem in Občino Tržič pripravljajo izid edinstvene monografije Janeza Slaparja Temšaka o Lomu in Lomljanih.

Stara mama v koprivah – Valognes Aurélie

STARA-MAMA-V-KOPRIVAH-maketaKdaj je prepozno, da se življenje postavi na glavo? Oziroma da se sestavi tako, kot mora biti? Roman francoske pisateljice Aurélie Valognes je prisrčna pripoved o tem, da resnično nikoli ni prepozno. Ferdinand Brun je osemdesetletnik, stari nergač, ki na življenje gleda iz temne plati. Z ženo nikoli ni delal prav lepo, zato mu je nekega dne pobegnila s poštarjem. Hči Marion s sinom, njegovim vnukom, živi v Singapurju, zato lepega dne ostane sam, v bloku s sosedi, ki jim ni kaj preveč pri srcu. Zlasti hišnici, gospe Suarez, ki neprestano vohuni za njim, ga opominja in opozarja na razne kršitve hišnega reda. Za družbo mu ostane le nemška doga Daisy, ki pa tudi lepega dne izgine. Čez par dni Bruno izve, da so jo našli mrtvo, zato se mu sesuje še zadnji košček sveta. Še bolj se zapre vase, ne skrbi za svoje zdravje, za higieno, za stanovanje,pot mu dobesedno prekriža še avtobus, prvič ga aretirajo… Pisateljica napiše: »Ampak življenje se rado zasuče in ko se ti zazdi, da te najbolj potiska v koprive, te morda že vleče iz njih. Koprive so ne nazadnje zdravilne.« Ko se zazdi, da upanja ni več, se v blok preseli mlada deklica Juliette, ki malo po malo začne v Brunov svet spuščati svetlobo in upanje na boljše čase. Juliettina babica, ki v bloku stanuje že celo življenje, v Brunu vzbudi občutke, ki jih je že davno pozabil. Kot sreča v nesreči se izkaže tudi vnukova bolezen. Zgodba je polna ovinkov in zasukov, vrtiljak življenja, ki bralca na trenutke lahko pusti kar brez sape.

Stran 4 od 6« Prva...23456