PREDSTAVITEV NOVE KNJIGE ALJOŠA BAGOLE: SREČO, PROSIM

PONEDELJEK, 31. 1. 2022, OB 19.30 V KNJIŽNICI IN NA YOUTUBE KANALU

 

”Težava sodobnega sveta je v tem, da smo si ljudje srečo zadali kot dolžnost in jo potem pogojujemo s svojimi dosežki. Vedno govorimo: srečen bom, ko … In če srečo pogojujemo, jo zaklepamo v aksiome ”ko” in ”če”, pozabljamo, da sreča ne sme biti cilj, ampak je vedno posledica poti, na kateri uresničujemo svojo edinstvenost, si dovolimo talente in ki je vedno posuta z ovirami in izzivi, ob katerih sami zrastemo.”

 

 

 

* Dogodek bo izveden v skladu z ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa.

Zgode in nezgode – Florjan Lipuš

Spomini na otroška leta v nekaterih vzbujajo občutke prijetne domačnosti in nostalgije, v drugih pa občutke osamljenosti in zavrženosti. Čeprav spomin morda ni več najbolj zanesljiv, se človek v zrelih letih vrača v otroštvo in prečesava pomembne mejnike v svojem življenju, da sklene življenjski krog in se pomirjen sooči s slutnjo smrti.

Tudi osebe v Lipuševih kratkih zgodbah se soočajo z lastno smrtnostjo. Smrt je zanje morda blizu, morda še ne, a je neizbežna. Nekateri jo pričakujejo s strahom; v želji, da bi preložili njen prihod, se pehajo za zdravim življenjem. Spet drugi – tisti, ki jim je življenje namesto z rožami postlalo z bodicami – jo pričakujejo z dobrodošlico na ustnicah.

Smrt ni abstraktna, temveč je konkretna oseba – ženska, ki melje v starem mlinu, gospa, ki si pri kmečki družini izposoja koso, ali ekscentrična dama, ki s koso sredi belega dne paradira po mestu, pa nihče ne trene z očesom. V nasprotju s krščanskim izročilom ne prinaša pravičnega plačila; ni pekla za hudobne in nebes za dobre. Plešasti gospod, ki se strašno boji smrti, se je boji prav zato, ker je prepričan, da se bo v onstranstvu znašel v gneči, stisnjen med ljudi, ki mu niso po volji in se jim na zemlji dokaj uspešno izogiba. Mladenič, ki na koncertu doživi izventelesno izkušnjo, pa razočaran ugotovi, da so v peklu prijazni sosedje, siromaki, dobri ljudje, ki jih je poznal, nikjer pa ni videti zlobnežev.

Lipuš se v zgodbah poleg smrti dotakne tudi težkega otroštva, ko je moral otrok med počitnicami služit k tujcem, kjer mu je bilo zaradi očitne večvrednosti domačih otrok tako hudo, da je ponoči pobegnil domov. Spet drug otrok je moral vsak dan z mamo na dnino, pomanjkanje očetove ljubezni pa ga je v odraslosti naredilo nezmožnega za pristne, ljubeče odnose. Roka je za delo, ne za božanje, so menili tedaj.

V marsikateri zgodbi pripovedovalec odločno zavrača krščanstvo in Cerkev: graja Jezusa, ki bi lahko preprečil drugo svetovno vojno, a je le nemo gledal s križa ob poti; duhovnika, ki je pokopal osamljeno starko, a v tem pogrebu ni bilo ničesar svetega, ker je bil duhovnik preveč grešen. Stoletja pokojnega škofa Ernulfa, ki je spisal obrazec za izobčenje iz Cerkve, dolži lastnega telesnega propada, kajti verjame, da se ga je polastilo prekletstvo izobčenja iz preteklosti.

V zadnjih dveh zgodbah z besedami ošvrkne še odnos avstrijskih oblasti do slovenske narodne manjšine in osiromašeno narodno zavest tako v zamejstvu kot v matični državi. 84‑letni pisatelj iz Lobnika pri Železni Kapli seveda o tem govori iz prve roke. Dvojezične napise so na narodnostno mešanem območju začeli postavljati šele pred kratkim, po tem ko so oblasti desetletja ignorirale določbe mednarodne pogodbe in v tem času zamejskim Slovencem naredile nepopravljivo škodo. Toda vse krivde ne gre zvaliti na avstrijske oblasti: slovenski zamejski skupnosti očita mlačnost, češ da samo tarnajo matični državi, kako se ne pobriga zanje, matični državi pa očita, da po narodno zavest hodi v zamejstvo in izseljenstvo, ker je je doma ostalo bore malo. Je senca smrti spreletela tudi slovenstvo?

Vesna Rogl

Sončnica – Vinko Möderndorfer

Ajda in Voranc sta soseda in sošolca, obiskujeta deveti razred. Ajdina družina je premožna, živijo v lepi hiši, ki jo je zasnoval oče, arhitekt. Voranc živi z mamo v stanovanju nasproti. Družini sta v lepih odnosih, drug k drugemu hodijo na obiske, vstopajo v stanovanje, ne da bi potrkali, skoraj družina so. A vendar ni vse tako lepo, kakor se zdi na prvi pogled. Ajdina starša živita drug mimo drugega, Ajda pa to komajda opazi, saj ima preveč težav s seboj. Ima motnje hranjenja in pri izogibanju hrani je postala prava mojstrica. Voranc je razmišljujoč najstnik, eden redkih sošolcev, ki učitelje, vsaj občasno, resnično posluša.

Nekega dne ju na poti v šolo ogovori čuden glas, ki prihaja iz zapuščene hiše na drugi strani ceste. Prestrašena pohitita v šolo.  A radovednost je močnejša od strahu in sčasoma oba s to čudno pojavo, za katero se izkaže, da je ženska, navežeta stik, skorajda prijateljski odnos. Starši ju svarijo, naj se ne družita s klošarji, saj so to nevarni ljudje, od katerih bosta staknila zgolj bolezen. Voranc in Ajda pa sta trmasta in še vedno na skrivaj obiskujeta Sončnico. Tako sta jo poimenovala, ker v laseh nosi rumene sončnice. Včasih tudi koprive, ko se počuti koprivasto. Sončnica govori nepovezano, ponavlja besede, jih oblikuje v nesmiselne rime, a vseeno se zdi, da je srečna.

V šoli pri slovenščini učencem učitelj, ki ga zaradi ukrivljenega nosu imenujejo Ptičar, da nalogo, naj napišejo esej. Voranc se takoj odloči, da bosta z Ajdo napisala esej z naslovom Ljudje na robu. Sončnica je tako postala njun projekt. Sčasoma skozi njeno zapleteno pripovedovanje izluščita zgodbo. Anna, kakor ji je v resnici ime, je včasih živela v deželi Pike Nogavičke. Imela je otroka in moža, ki jih je izgubila v prometni nesreči.

Starši sčasoma spoznajo, da jima otroka lažeta, a kaj potem, saj tudi starši lažejo njima, mar ne? Kar priznajo naj! Skušajo pomagati, a pomoč si predstavljajo drugače, kot Ajda in Voranc. Sončnico odpeljejo v bolnišnico, kjer umre, hišo pa porušijo. Oče bo na tem mestu zagotovo spet zgradil kako lepo hišo brez duše, pomisli Ajda.

Pri uri slovenščine je njun esej izbran, da ga prebereta pred razredom. V nalogi predstavita brezdomstvo in brezdomce, ljudi na robu, kajti »pomembno je, da vidimo.«

V epilogu se srečamo z obema dve leti kasneje. Nista šla na isto gimnazijo, kljub Ajdini obljubi. Ajdina starša sta ločena, oče si je ustvaril novo družino in Ajda ima bratca, ki ga obožuje. Še vedno je v prvem letniku, saj se je spopadla s svojo motnjo in sedaj končno jé, Voranc pa ima že dekle, za katero mama trdi, da je izjemno podobna Ajdi. Voranc ima še vedno knjigo Pika Nogavička s posvetilom Astrid Lindgren, Ajda pa je obdržala pločevinasto škatlico, v kateri je kamen v obliki srca. Oboje jima je podarila Sončnica.

Sončnica je Möderndorferjevo četrto delo za mladino. Izjemna je tudi spremna beseda. »Po dolgih delovnih dneh, ki so minili, odkar sem prebrala ta roman, me še vedno spremljajo podobe in glasovi njegovih glavnih in stranskih likov,« pove dr. Lea Šugman Bohinc, sistemska psihoterapevtka. In res – Sončnica je knjiga, ki jo boste še dolgo nosili v sebi in najbrž nikoli pozabili. Toplo priporočam.

Sabina Šolar

Dostopnost