Spomini na otroška leta v nekaterih vzbujajo občutke prijetne domačnosti in nostalgije, v drugih pa občutke osamljenosti in zavrženosti. Čeprav spomin morda ni več najbolj zanesljiv, se človek v zrelih letih vrača v otroštvo in prečesava pomembne mejnike v svojem življenju, da sklene življenjski krog in se pomirjen sooči s slutnjo smrti.

Tudi osebe v Lipuševih kratkih zgodbah se soočajo z lastno smrtnostjo. Smrt je zanje morda blizu, morda še ne, a je neizbežna. Nekateri jo pričakujejo s strahom; v želji, da bi preložili njen prihod, se pehajo za zdravim življenjem. Spet drugi – tisti, ki jim je življenje namesto z rožami postlalo z bodicami – jo pričakujejo z dobrodošlico na ustnicah.

Smrt ni abstraktna, temveč je konkretna oseba – ženska, ki melje v starem mlinu, gospa, ki si pri kmečki družini izposoja koso, ali ekscentrična dama, ki s koso sredi belega dne paradira po mestu, pa nihče ne trene z očesom. V nasprotju s krščanskim izročilom ne prinaša pravičnega plačila; ni pekla za hudobne in nebes za dobre. Plešasti gospod, ki se strašno boji smrti, se je boji prav zato, ker je prepričan, da se bo v onstranstvu znašel v gneči, stisnjen med ljudi, ki mu niso po volji in se jim na zemlji dokaj uspešno izogiba. Mladenič, ki na koncertu doživi izventelesno izkušnjo, pa razočaran ugotovi, da so v peklu prijazni sosedje, siromaki, dobri ljudje, ki jih je poznal, nikjer pa ni videti zlobnežev.

Lipuš se v zgodbah poleg smrti dotakne tudi težkega otroštva, ko je moral otrok med počitnicami služit k tujcem, kjer mu je bilo zaradi očitne večvrednosti domačih otrok tako hudo, da je ponoči pobegnil domov. Spet drug otrok je moral vsak dan z mamo na dnino, pomanjkanje očetove ljubezni pa ga je v odraslosti naredilo nezmožnega za pristne, ljubeče odnose. Roka je za delo, ne za božanje, so menili tedaj.

V marsikateri zgodbi pripovedovalec odločno zavrača krščanstvo in Cerkev: graja Jezusa, ki bi lahko preprečil drugo svetovno vojno, a je le nemo gledal s križa ob poti; duhovnika, ki je pokopal osamljeno starko, a v tem pogrebu ni bilo ničesar svetega, ker je bil duhovnik preveč grešen. Stoletja pokojnega škofa Ernulfa, ki je spisal obrazec za izobčenje iz Cerkve, dolži lastnega telesnega propada, kajti verjame, da se ga je polastilo prekletstvo izobčenja iz preteklosti.

V zadnjih dveh zgodbah z besedami ošvrkne še odnos avstrijskih oblasti do slovenske narodne manjšine in osiromašeno narodno zavest tako v zamejstvu kot v matični državi. 84‑letni pisatelj iz Lobnika pri Železni Kapli seveda o tem govori iz prve roke. Dvojezične napise so na narodnostno mešanem območju začeli postavljati šele pred kratkim, po tem ko so oblasti desetletja ignorirale določbe mednarodne pogodbe in v tem času zamejskim Slovencem naredile nepopravljivo škodo. Toda vse krivde ne gre zvaliti na avstrijske oblasti: slovenski zamejski skupnosti očita mlačnost, češ da samo tarnajo matični državi, kako se ne pobriga zanje, matični državi pa očita, da po narodno zavest hodi v zamejstvo in izseljenstvo, ker je je doma ostalo bore malo. Je senca smrti spreletela tudi slovenstvo?

Vesna Rogl

Dostopnost