1. namig

Pot vas iz knjižnice popelje tja,

kjer mož, po katerem knjižnica imenuje se,

je bil doma.

Naslov: Za Mošenikom 6

dr. TONE PRETNAR – pesnik, profesor, prevajalec, književni kritik, verzolog, poliglot

Skupaj s sestro dvojčico Zvonko se je rodil 9. 8. 1945 v Ljubljani. Otroštvo je preživel v Tržiču, kjer se je rad igral ob rakah (umetnih strugah), po katerih je takrat še tekla voda. Bil je odličen učenec z izrednim spominom. V mladosti je delal po tovarnah in kasneje delovnih akcijah po celi Jugoslaviji. Služboval je kot profesor in docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, gostujoči profesor na univerzah v Krakovu, Varšavi, Gradcu, Osijeku, Celovcu, Trstu in Dubrovniku. Ukvarjal se je z literarno kritiko in verzologijo (preučeval je pesniške oblike in pesniški jezik). Veliko je prevajal. Napisal je: Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja, Slovensko-poljski slovar, Stkal sem ga iz štirih norih rim, učbenik Slovenščina za Poljake, V sotočju Bistrice in Mošenika (Tržič v 100 slikah in 100 oktavah). V študentskih letih je bil prvi potujoči knjižničar v Tržiču. Bil je izredno vljuden in dobrovoljen človek, ki je večkrat izgubil svoj dežnik ali klobuk in si potem v prvi trgovini kupil novega. Za novo pismo ali pesem mu ni bilo težko kupiti novega pisala. Bil je strasten grafoman.

Grafomanova usoda
Samo pisalo sem imel in z njim
drevo sem – mislim – našel zase pravo.
Če stkal sem ga iz štirih norih rim,
bo kar dovolj za grafomansko slavo.

Pojem, ki si ga bomo zapomnili

GRAFOMAN – kdor vsako priložnost izkoristi za pisanje

2. namig

2. točka poti Po tržiških literarnih sledeh nas vodi do hiše, v kateri je prebival človek, ki je napisal prvo slovensko posvetno pesem in prvi slovenski libreto.

Naslov: Trg svobode 25, Tržič

JANEZ DAMASCEN DEU – menih, pesnik in akademik

Rodil se je 15. 1. 1732 s krstnim imenom Anton Feliks. Bil je prvi otrok očeta Lovrenca, uglednega tržiškega meščana, in matere Katarine Untersinger. Osnovno izobrazbo je dobil v Tržiču, kjer se je šolal do svojega trinajstega leta starosti. Kasneje je obiskoval jezuitski kolegij v Ljubljani. Leta 1752 je pred zaključkom študija filozofije vstopil v red bosonogih avguštincev (diskalceati, ljudsko škocjatli). Dobil je rodovno ime Janez Damascen. Leta 1755 je bil na Dunaju posvečen v duhovnika, potem se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil samostanski lektor modroslovja in bogoslovja za študente svojega reda. Sebi v uteho in veselje je koval verze. Bil je začetnik slovenske posvetne poezije. Tako je napisal tudi besedilo za prvo slovensko opero Belin, z originalnim naslovom Opereta. Deu je Belina objavil v drugem zvezku Pisanic lepih umetnosti leta 1780. Leto pred tem je sodeloval pri prvem zvezku, pri katerem sta sodelovala tudi Marko Pohlin in Valentin Vodnik. Bil je tudi med ustanovnimi člani Academie operosorum Labacensium.

NOVU LEJTU
Tu lejtu mine. O! de b’ tudi vse minilu,
Kar veče dejl se je v ‘taistemu godilu!
Tu lejtu mine. Oh s’ njim nam je vse prejšlu

Pojem, ki si ga bomo zapomnili

LIBRETO – operno besedilo

3. namig

Kot gnezdo ptič ljubim Tržič je zapisal ljudski pesnik iz hiše pri Rodarju, kamor vas sedaj pelje pot.

Naslov: Kurnikova pot 2, Tržič

VOJTEH KURNIK – kolar, ljudski pesnik in rodoljub

Mami Katarini in očetu Fortunatu se je rodil 9. 8. 1886 v hiši, ki se ji je po domače reklo pri Rodarju. Oče je bi izučen kolar (kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem lesenih delov vozov) in je delal kot kočijaž pri grofu Radeckem, mati je delala v graščinski kuhinji. Za kolarja se je izučil tudi Vojteh, saj ga je kolarski mojster odpeljal v Celovec v nedeljsko obrtno šolo. Tam ga je profesor Ancelj navdušil še za slovenske narodne pesmi. Ko se je izučil kolarstva in odslužil vojaščino, se je vrnil v Tržič. Po ustnem izročilu naj bi pesmi kar med delom zapisoval na pooblane deske in jih kasneje po posluhu prepisal na papir, deske je kasneje ponovno pooblal. Zgledoval se je po Francetu Prešernu. Njegov opus obsega več kot 120 pesmi, ki pričujejo o takratnem načinu življenja, oblačenja, prehranjevanja, dela ipd., in so zbrane v knjigi Kot gnezdo ptič ljubim Tržič. Leta 1859 se je preselil v Ljubljano. Poročil se je dvakrat in imel devet otrok. Ni bil pa prav dober gospodar, saj je zadnja leta svojega življenja preživel v revščini. Umrl je zaradi jetike 3. 11. 1826, star šestdeset let. 13. 8. 1996 so mu na vogalu rojstne hiše postavili lesen doprsni kip, delo kiparja Vinka Ribnikarja.

Tržiška
Tržiška dolinca v
elika res ni, je vendar kraljica
gorenjske strani.
Njene kupčije in njeno blago
daleč čez morje in gore gredo.
(odlomek)

Pojem, ki si ga bomo zapomnili

OPUS – vsa dela enega avtorja

4. namig

Na hribu svetišče, kjer se zadnji namig poišče.

Naslov: Cerkvena ulica 8

ANTON VOVK – nadškof

Rodil se je 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši, kot sto let pred tem pesnik France Prešeren, umrl pa je 7. 7. 1963 v Ljubljani. Bil je Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk Prešernova sestra. V Kranju je obiskoval gimnazijo, nato pa je stopil v ljubljansko semenišče. Kot kaplan je služboval v Metliki in Tržiču, kjer je l. 1928 postal župnik. Po vojni je opravljal več pomembnih funkcij v ljubljanski škofiji, med drugim je bil imenovan za ljubljanskega škofa in kasneje nadškofa. Bil je tudi pisateljsko aktiven: po vojni je pisal dnevniške zapiske, ki so izšli pod naslovom V spomin in opomin (1945–1953). Svoj ponos, da je bil rojen v rodni hiši Franceta Prešerna, je izkazal s spodnjo pesmijo.

Hiša rojstna, dvakrat sveta meni,
raj preljubi, vedno zaželjeni!
Tu tekla zibelka je možu Slave,
ki dvigal male je in nepoznane;
tu pela pesmi mati meni je ljubko,
bitje, ki ljubilo me je presladko.

Hiša rojstna dvakrat sveta meni!
Odšel od tebe je prvak – poet,
odšel prezgodaj jaz
v goljufivi daljni svet.
Njemu v slovo si dala pesmi snov,
mene naj spremlja duh njegov –
in tvoj blagoslov.

Namig za konec poti

Po ogledu Vovkovega spomenika se vrnite na izhodiščno točko – v knjižnico na Balosu 4 in knjižničarju pokažite svoje sebke (selfije) ter prevzemite zasluženo nagrado.