Darja Docuk: GLAS

Avtor: Aleš Ahčin | Jul 28, 2022 | Priporočamo v branje

Darja Docuk: GLAS
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2022

Roman, delno tudi avtobiografsko delo, se začne po tem, ko najstnica Saša doživi teroristični napad na moskovski železniški postaji. Fizično dogodek sicer preživi, psihično pa je povsem sesuta. Življenje se ji obrne, ne more več početi stvari, ki jih je prej imela rada. Pojavljajo se ji napadi panike, posledično tudi depresije. Na dan pridejo problemi, ki so se do tedaj skrivali nekje pod površjem. Poglobi se njen problematičen odnos z očetom. Le-ta, po naravi pragmatičen in naravnan k rezultatom, je razočaran, ker hči ne more več izdelovati šole. Negativna klima v družinskem krogu jo še dodatno greni, zato se po pogovoru odpravi k svoji babici v Königsberg oz. Kaliningrad. Zdi se, da je to tisto okolje, ki bi Saši lahko ustrezalo. Babica se za svojo vnukinjo trudi ustvarjati pozitiven ambient, brez pritiskov. V knjižnici se spozna z vrstniki, ki obiskujejo bralni klub. Odkrije moč branja ter iskrenega pogovora. Vsak od njih namreč nosi s sabo svoje težave. Vedno bolj se odpirajo drug drugemu in se o bolečih temah tudi pogovarjajo.

Vzporedno spremljamo zgodbo njihovih prednikov iz tragičnega obdobja konca druge svetovne vojne v vzhodni Prusiji. S tem, ko bralni klub raziskuje usodo židovskih taboriščnikov, nemške etnične skupnosti in prvih sovjetskih naseljencev, poskrbi, da to poglavje zgodovine ne bo ostalo pozabljeno oz. zamolčano. Ob tem pa notranje rastejo tudi sami in se med sabo dokončno odprejo, kar je tudi edina pot, ki jih lahko navdaja z upanjem. »In ko sem končala, sem začutila, da lahko diham. Zidu ni bilo več.«

Mladinski roman ruske novinarke, blogerke in pisateljice, je bil leta 2017 nominiran za mednarodno nagrado za otroško književnost Vladislava Krapivina in uvrščen v IBBY-jevo zbirko knjig za otroke s posebnimi potrebami.

Nejc Perko

Adriana Kuči: IME MI JE SARAJEVO

Avtor: Aleš Ahčin | Jul 28, 2022 | Priporočamo v branje

Adriana Kuči: IME MI JE SARAJEVO
Maribor: Litera, 2022

»Lahko bi pisala recimo ljubezenske romane: Ona, sirota, ampak lepa in poštena, brez napak, nima je ne na telesu, ne v duši, ne v umu, ne v preteklosti, sreča skrivnostnega njega. In potem, ko gresta skozi velik nesporazum, nekaj prepirov ter neverjetno romantično gesto moškega heroja, živita srečno in zadovoljno do konca svojih dni. Če bi pisala takšne zgodbe, bi se podpisovala s psevdonimom. Recimo M. T. Wallice. Čeprav bi taka literatura verjetno dosegla širok krog bralcev, verjamem v poved, ki jo je Kafka napisal Pollaku, da nima smisla brati za zabavo. Da je treba brati knjige, ki nas zabolijo.«

Roman Ime mi je Sarajevo zaboli. Morda celo bolj bralca kot pripovedovalko Lano, za katero se zdi, da nekako neprizadeto, z distance pripoveduje o vojni, ki jo je doživela kot najstnica, vojni, ki ji je vzela ali pohabila najbližje, konec koncev tudi njo. Bralca pa boli, ko se znajde sredi vojnega Sarajeva, v katerem je treba po vodo hoditi k zajetju, vsak izhod pa pomeni tvegati glavo, v katerem učenci, ki jim je bila šola zadnja briga, z veseljem hodijo v improvizirano učilnico po košček nekdanje normalnosti, v katerem ti granate pred očmi razčetverijo prijateljico in se ti delčki njene kože zalepijo v lase …, življenje pa kljub vsemu teče dalje. Mladost si ne pusti vzeti svojega: najstniki se ob glasbi in vojaški hrani družijo v kleteh, zaljubljajo se in se razhajajo. Ne moremo mimo vprašanja, ali je vse to, kar se je v Sarajevu dogajalo pred 30 leti, mogoče preslikati na današnjo Ukrajino.

Vendar to ni le roman o vojni, temveč se dogajalni čas raztegne vse do sedanjosti. Izkaže se, da hude preizkušnje v preteklosti niso nobeno zagotovilo za miren preostanek življenja. Ne obstaja zgornja meja zla, ki se lahko pripeti enemu človeku; nekatere življenje »tepe« neprenehoma. Kot na primer Lano, ki po vojni spozna Slovenca Marka, princa na belem konju, a, kot se izkaže kasneje, z napako. Le kdo bi ji verjel, če bi povedala, kako zverinsko nasilen je lahko, ko pa zna biti hkrati tako očarljiv, pozoren in nežen? Z njim se preseli v Slovenijo, kjer se sicer z lahkoto vklopi v vsakdanjik Maribora, njena nedružabnost, ki so ji jo očitali rojaki, se lepo zlije s slovensko zadržanostjo, slovenščino vzame za svojo, a za »domorodce« vseeno ostane »čefurka«.

Je zgodba avtobiografska? Avtorica se nedvoumnemu odgovoru na to vprašanje izogiba; pravi, da Lanino življenje ni njeno, priznava pa, da je določene podobe, zlasti vojne, vzela iz svojih spominov.

Vesna Rogl

Goran Vojnovič: ZBIRALEC STRAHOV

Avtor: Aleš Ahčin | Jul 28, 2022 | Priporočamo v branje

Goran Vojnovič: ZBIRALEC STRAHOV
Novo mesto: Goga, 2022

Knjiga prinaša zbirko kolumn, objavljenih v različnih časopisih med letoma 2011 in 2021. Besedila so bila temeljito predelana, nekatera pa zgolj izhodišče za daljše razmišljanje.

Vojnović se natančno in skorajda pikolovsko spominja delčkov svojega življenja, mladosti; prav zaradi te natančnosti pa lahko obenem obudi tudi čustva, ki so ga v danem trenutku prevevala. Nehote bralec trzne, ko Vojnović omenja zdravje svojega očeta, češ: mar ni oče hudo bolan? Nato pa se zdrzne in spozna, da Goran vendarle ni Marko iz Čefurji raus!, da čeprav sta oba živela na Fužinah, vendarle nista eno.

Skozi slikovite opise krajev in dogodkov nas pisatelj prisili, da odidemo na potovanje z njim. Kar naenkrat stojimo skupaj z njim na šolskem plesu, kjer postavamo ob robu in si želimo stopiti na plesišče, pa tega vendarle ne storimo. Kar naenkrat zopet postanemo mladostniki, ki si skupaj z njim želimo zgolj pripadati. Kraju, času, ljudem,  jeziku …

Vojnović zna zlesti človeku pod kožo. Opise podaja tako plastično, da vidimo njihovo fužinsko stanovanje, z vsemi prenovami vred; stojimo v banki in se skupaj z njim poslavljamo od nje. Čeprav ne moremo, si vendarle želimo razumeti njegov jezik, jezik, ki ga ni več, saj je država že davno razpadla. Bralec si želi videti celo tisti študijski film, ki je ostal na tleh režije na Akademiji.

Z Vojnovićem ponovno obiščemo svojo mladost in preteklost, le da se je tokrat skušamo spominjati temeljiteje. Morda se ob tem celo znebimo kakšnega svojega strahu, ki jih vsak, tako kot Vojnović, nosi v sebi.

Zbiralec strahov je Vojnovićeva šesta knjiga in druga knjiga kolumn. Za tri od svojih štirih romanov je prejel nagrado kresnik, ki jo vsako leto junija podeljuje časopisna hiša Delo, nominiran pa je bil tudi letos za četrti roman, Đorđić se vrača.

Knjiga vas bo posrkala vase, da je ne boste mogli odložiti. Odlično branje, ki ga toplo priporočamo.

Sabina Šolar