Mojca Kumerdej: GLUHA SOBA

Mojca Kumerdej: GLUHA SOBA
Novo mesto: Goga, 2022

Gluha soba je zbirka osmih kratkih zgodb, ki se časovno raztezajo od sedanjosti do bližnje prihodnosti. Družba, kot jo slikajo, nima posluha za ženske, pripadnike LGBTQA skupnosti in starejše. Ljudje so popredmeteni, kult večne mladosti je prignan do skrajnosti, teorije zarote so dobile zagon. Čeprav si med branjem prigovarjamo, da je vse to le fikcija, nas vsake toliko časa spreleti neprijeten občutek, da bi zgodbe čisto lahko bile tudi resnične …

Starejši moški je na spletu naletel na informacijo, da želijo vesoljci uničiti človeško vrsto. Težko jih je prepoznati, saj prevzamejo človeško obliko, a s podrobnim opazovanjem se da razkriti njihovo kuščarsko naravo. Moški je z dolgotrajnim opazovanjem in skrbnim beleženjem podatkov o svojih družinskih članih ter primerjavami z informacijami svojih somišljenikov (teh ni malo) ugotovil, da so vsi njegovi bližnji sorodniki plazilski hibridi. Dokaz: prav tako kot plazilci radi poležavajo na soncu (za delo na vrtu pa niso pripravljeni poprijeti). Še več: njegova žena mu vsiljuje spomine iz skupnega življenja, ki jih sam nima. Res sumljivo.

Pod vprašaj je postavljena etičnost veganov. Ti se zavzemajo za rastlinsko prehrano, da bi živalim prihranili trpljenje … Kaj pa, ko rastline zahtevajo pravico do svojega življenja? Nekemu veganu se po robu postavi solata z njegove lastne gredice: prepričuje ga, naj se hrani s svetlobo, njo pa pusti živeti. Spregovori tudi bankovec: v svojem papirnatem življenju je bil priča že toliko človeškim gnusobam, da si želi le še smrti.

Neka ženska si že leta ne upa zapustiti stanovanja, saj je bila nekoč ugrabljena, v neki temačni kleti pa skoraj posiljena in umorjena. Njeno izginotje je tedaj prijavila njena prijateljica, ne njen partner, s katerim je živela. Spet druga ženska se je vrnila v svoje nekdanje študentsko stanovanje, po tem ko se je njen zakon končal prav tako klavrno kot zakon njenih staršev – z moževo prevaro z mlajšo žensko. Tretje ženske – samske, z zahtevno službo – ni razočaral moški, temveč njegov nadomestek – samovozni avtomobil, ki se ga upravlja z glasom. Ženska ga je poimenovala, se pogovarjala z njim in se mu zaupala, v prometni nesreči z neizogibnim trčenjem pa je zapeljal tako, da se je izognil vsem pešcem in se zaletel v zid, zaradi česar je utrpela hude poškodbe. Mar ne bi moral varovati njenega življenja?

Trpi tudi mati, ki se je primožila na odročno kmetijo s trdosrčnim gospodarjem, ki nikakor ne more sprejeti sinove drugačnosti. Trpijo ljudje v prihodnosti, ki jih ob prvih znakih staranja označijo za obsoletne, specialne enote pa jih odstranijo in nadomestijo z novimi, delujočimi modeli … pardon, ljudmi. Kako jih najdejo? Kamere so vsepovsod, a še bolj se je treba bati ljudi, ki v panični skrbi za lasten obstanek ovajajo svoje bližnje.

Vesna Rogl

Nejka Omahen Šikonja: VIHAR V MENI

Nejka Omahen Šikonja: VIHAR V MENI
Dob : Miš, 2022

Konec osnovne šole in valeta je zanimiv uvod v mladinski roman v katerem se prepletajo zgodbe osnovnošolcev. Pisateljica bralca ujame v zapleten in napet čustveni svet svojih junakov, ki so na prelomnici svojega življenja. Tako kot vsak najstnik se liki v knjigi spopadajo z vsakodnevnimi bolj ali manj pomembnimi problemi, katere skušajo rešiti na različne načine. Kmalu spoznamo atraktivno Viktorijo in tiho, vase zaprto Tjašo, pa športnega Urbana in skrivnostno Eriko.

Ljubezen se prepleta z izseljevanjem, nadlegovanjem, prijateljstvom in dobrimi deli. Bralec se poistoveti s svojimi šolskimi leti in z branjem uživa v nečem že znanem. Spomini na šolska leta so lahko lepa popotnica.

Nejka Omahen Šikonja je slovenska osnovnošolska učiteljica in nekdanja mladinska pisateljica, ki se po priljubljenosti se je lahko primerjala z ostalimi znanimi mladinskimi pisatelji, kot so Desa Muck, Janja Vidmar, Primož Suhodolčan, Bogdan Novak in Ivan Sivec.

Po njeni knjigi Življenje kot v filmu je RTV posnel istoimenski film.

Valerija Rant Tišler

Gašper Kralj: ŠKRBINE

Gašper Kralj: ŠKRBINE
LJUBLJANA: *cf., 2020

Škrbine so drugi (ne ravno tipičen) roman pisatelja in prevajalca iz španščine, ki pravi, da je pri pisanju uporabil kar nekaj avtobiografskih prvin, vendar delo ni avtobiografija. Rdeča nit je nastajanje literarnega dela, prikazanega skozi posamezne izseke sodobnega življenja – škrbine. Prične se s srečanjem nesojenega avtorja, prevajalca, ki je trenutno v obdobju ustvarjalne krize in se šele spogleduje s teorijo pisanja ter Katalonke Klare v Barceloni. Zapleteta se v pogovor, Klara je zanimiva ženska. O svojem življenju razpreda odkrito. Pove, da je arhitektka, ki je bila zaradi mamil nekaj let v zaporu. Trenutno je zaposlena, kot turistična vodnica in pot jo pogosto vodi po evropskih prestolnicah. Večkrat omenja pokojnega očeta in prijatelja, ki jo je podpiral medtem, ko je družbi vračala svoj dolg.

Pisatelj in Klara se odslej pogosto srečujeta, njuna komunikacija je posebna, razdrobljena. Prostori, oziroma njuna prizorišča so mesta, ko so Barcelona, Praga, Dunaj in Ljubljana s svojimi parki, trgi, ulicami in lokali. Večkrat klepetata tudi preko računalniških in telefonskih zaslonov. Različne dogodke doživljata vsak po svoje, a Klara vztraja, da se on posveti raziskovanju življenja babice Vere, ki je bila izjemna in skrivnostna ženska. Sam je  ni dobro poznal. Tako se ji zdi, da je sama bližje pokojnemu očetu – nesojenemu pisatelju.

Izsek iz romana:
»V ponedeljek sem se lotil prevajanja brošur in katalogov. Delo je bilo na smrt dolgočasno in še zamudno, jezik specialistov. Vsakič, ko sem odtaval in se zalotil, da v bistvu iščem izgovor, kako bi prevod nekako zavrnil, sem pomislil na tisoč tristo evrov minusa na bančnem računu. Živel bančni uslužbenec, ki mi je odobril takšen limit!

Bil je torek, ko me je poklicala ženska, s katero sem, preden sem spoznal Klaro, preživel vikend ali dva na morju. Sporočam ti, da sem v petnajstem tednu, je rekla. In še, zanima me, ali hočeš, da te otrok pozna. To bi šlo. Še kaj drugega?

Mrtvo hladno sem privolil in se ga potem na smrt napil. V sredo nisem vedel, ali se je tisto včeraj zgodilo meni ali kakšnemu liku (včasih sam sebe doživljam kot literarni lik, tako se lažje prenašam). Takoj ko sem prišel kolikor toliko k sebi, kar je bilo šele proti večeru, sem poklical Klaro. Za videoprenos je bila zveza preslaba. Ali pa sem bil vsaj sam še vedno preslab,«

Gašper Kralj je bil s pričujočim romanom eden od finalistov za Kresnika 2021 in prejemnik Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno literarno delo leta 2020.

Nekomu se je ob tem zapisalo, da je to: »zgodba o nenapisanih zgodbah«.

Špela Jerala

 

Darja Docuk: GLAS

Darja Docuk: GLAS
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2022

Roman, delno tudi avtobiografsko delo, se začne po tem, ko najstnica Saša doživi teroristični napad na moskovski železniški postaji. Fizično dogodek sicer preživi, psihično pa je povsem sesuta. Življenje se ji obrne, ne more več početi stvari, ki jih je prej imela rada. Pojavljajo se ji napadi panike, posledično tudi depresije. Na dan pridejo problemi, ki so se do tedaj skrivali nekje pod površjem. Poglobi se njen problematičen odnos z očetom. Le-ta, po naravi pragmatičen in naravnan k rezultatom, je razočaran, ker hči ne more več izdelovati šole. Negativna klima v družinskem krogu jo še dodatno greni, zato se po pogovoru odpravi k svoji babici v Königsberg oz. Kaliningrad. Zdi se, da je to tisto okolje, ki bi Saši lahko ustrezalo. Babica se za svojo vnukinjo trudi ustvarjati pozitiven ambient, brez pritiskov. V knjižnici se spozna z vrstniki, ki obiskujejo bralni klub. Odkrije moč branja ter iskrenega pogovora. Vsak od njih namreč nosi s sabo svoje težave. Vedno bolj se odpirajo drug drugemu in se o bolečih temah tudi pogovarjajo.

Vzporedno spremljamo zgodbo njihovih prednikov iz tragičnega obdobja konca druge svetovne vojne v vzhodni Prusiji. S tem, ko bralni klub raziskuje usodo židovskih taboriščnikov, nemške etnične skupnosti in prvih sovjetskih naseljencev, poskrbi, da to poglavje zgodovine ne bo ostalo pozabljeno oz. zamolčano. Ob tem pa notranje rastejo tudi sami in se med sabo dokončno odprejo, kar je tudi edina pot, ki jih lahko navdaja z upanjem. »In ko sem končala, sem začutila, da lahko diham. Zidu ni bilo več.«

Mladinski roman ruske novinarke, blogerke in pisateljice, je bil leta 2017 nominiran za mednarodno nagrado za otroško književnost Vladislava Krapivina in uvrščen v IBBY-jevo zbirko knjig za otroke s posebnimi potrebami.

Nejc Perko

Adriana Kuči: IME MI JE SARAJEVO

Adriana Kuči: IME MI JE SARAJEVO
Maribor: Litera, 2022

»Lahko bi pisala recimo ljubezenske romane: Ona, sirota, ampak lepa in poštena, brez napak, nima je ne na telesu, ne v duši, ne v umu, ne v preteklosti, sreča skrivnostnega njega. In potem, ko gresta skozi velik nesporazum, nekaj prepirov ter neverjetno romantično gesto moškega heroja, živita srečno in zadovoljno do konca svojih dni. Če bi pisala takšne zgodbe, bi se podpisovala s psevdonimom. Recimo M. T. Wallice. Čeprav bi taka literatura verjetno dosegla širok krog bralcev, verjamem v poved, ki jo je Kafka napisal Pollaku, da nima smisla brati za zabavo. Da je treba brati knjige, ki nas zabolijo.«

Roman Ime mi je Sarajevo zaboli. Morda celo bolj bralca kot pripovedovalko Lano, za katero se zdi, da nekako neprizadeto, z distance pripoveduje o vojni, ki jo je doživela kot najstnica, vojni, ki ji je vzela ali pohabila najbližje, konec koncev tudi njo. Bralca pa boli, ko se znajde sredi vojnega Sarajeva, v katerem je treba po vodo hoditi k zajetju, vsak izhod pa pomeni tvegati glavo, v katerem učenci, ki jim je bila šola zadnja briga, z veseljem hodijo v improvizirano učilnico po košček nekdanje normalnosti, v katerem ti granate pred očmi razčetverijo prijateljico in se ti delčki njene kože zalepijo v lase …, življenje pa kljub vsemu teče dalje. Mladost si ne pusti vzeti svojega: najstniki se ob glasbi in vojaški hrani družijo v kleteh, zaljubljajo se in se razhajajo. Ne moremo mimo vprašanja, ali je vse to, kar se je v Sarajevu dogajalo pred 30 leti, mogoče preslikati na današnjo Ukrajino.

Vendar to ni le roman o vojni, temveč se dogajalni čas raztegne vse do sedanjosti. Izkaže se, da hude preizkušnje v preteklosti niso nobeno zagotovilo za miren preostanek življenja. Ne obstaja zgornja meja zla, ki se lahko pripeti enemu človeku; nekatere življenje »tepe« neprenehoma. Kot na primer Lano, ki po vojni spozna Slovenca Marka, princa na belem konju, a, kot se izkaže kasneje, z napako. Le kdo bi ji verjel, če bi povedala, kako zverinsko nasilen je lahko, ko pa zna biti hkrati tako očarljiv, pozoren in nežen? Z njim se preseli v Slovenijo, kjer se sicer z lahkoto vklopi v vsakdanjik Maribora, njena nedružabnost, ki so ji jo očitali rojaki, se lepo zlije s slovensko zadržanostjo, slovenščino vzame za svojo, a za »domorodce« vseeno ostane »čefurka«.

Je zgodba avtobiografska? Avtorica se nedvoumnemu odgovoru na to vprašanje izogiba; pravi, da Lanino življenje ni njeno, priznava pa, da je določene podobe, zlasti vojne, vzela iz svojih spominov.

Vesna Rogl

Goran Vojnovič: ZBIRALEC STRAHOV

Goran Vojnovič: ZBIRALEC STRAHOV
Novo mesto: Goga, 2022

Knjiga prinaša zbirko kolumn, objavljenih v različnih časopisih med letoma 2011 in 2021. Besedila so bila temeljito predelana, nekatera pa zgolj izhodišče za daljše razmišljanje.

Vojnović se natančno in skorajda pikolovsko spominja delčkov svojega življenja, mladosti; prav zaradi te natančnosti pa lahko obenem obudi tudi čustva, ki so ga v danem trenutku prevevala. Nehote bralec trzne, ko Vojnović omenja zdravje svojega očeta, češ: mar ni oče hudo bolan? Nato pa se zdrzne in spozna, da Goran vendarle ni Marko iz Čefurji raus!, da čeprav sta oba živela na Fužinah, vendarle nista eno.

Skozi slikovite opise krajev in dogodkov nas pisatelj prisili, da odidemo na potovanje z njim. Kar naenkrat stojimo skupaj z njim na šolskem plesu, kjer postavamo ob robu in si želimo stopiti na plesišče, pa tega vendarle ne storimo. Kar naenkrat zopet postanemo mladostniki, ki si skupaj z njim želimo zgolj pripadati. Kraju, času, ljudem,  jeziku …

Vojnović zna zlesti človeku pod kožo. Opise podaja tako plastično, da vidimo njihovo fužinsko stanovanje, z vsemi prenovami vred; stojimo v banki in se skupaj z njim poslavljamo od nje. Čeprav ne moremo, si vendarle želimo razumeti njegov jezik, jezik, ki ga ni več, saj je država že davno razpadla. Bralec si želi videti celo tisti študijski film, ki je ostal na tleh režije na Akademiji.

Z Vojnovićem ponovno obiščemo svojo mladost in preteklost, le da se je tokrat skušamo spominjati temeljiteje. Morda se ob tem celo znebimo kakšnega svojega strahu, ki jih vsak, tako kot Vojnović, nosi v sebi.

Zbiralec strahov je Vojnovićeva šesta knjiga in druga knjiga kolumn. Za tri od svojih štirih romanov je prejel nagrado kresnik, ki jo vsako leto junija podeljuje časopisna hiša Delo, nominiran pa je bil tudi letos za četrti roman, Đorđić se vrača.

Knjiga vas bo posrkala vase, da je ne boste mogli odložiti. Odlično branje, ki ga toplo priporočamo.

Sabina Šolar

Dostopnost