Zgode in nezgode – Florjan Lipuš

Spomini na otroška leta v nekaterih vzbujajo občutke prijetne domačnosti in nostalgije, v drugih pa občutke osamljenosti in zavrženosti. Čeprav spomin morda ni več najbolj zanesljiv, se človek v zrelih letih vrača v otroštvo in prečesava pomembne mejnike v svojem življenju, da sklene življenjski krog in se pomirjen sooči s slutnjo smrti.

Tudi osebe v Lipuševih kratkih zgodbah se soočajo z lastno smrtnostjo. Smrt je zanje morda blizu, morda še ne, a je neizbežna. Nekateri jo pričakujejo s strahom; v želji, da bi preložili njen prihod, se pehajo za zdravim življenjem. Spet drugi – tisti, ki jim je življenje namesto z rožami postlalo z bodicami – jo pričakujejo z dobrodošlico na ustnicah.

Smrt ni abstraktna, temveč je konkretna oseba – ženska, ki melje v starem mlinu, gospa, ki si pri kmečki družini izposoja koso, ali ekscentrična dama, ki s koso sredi belega dne paradira po mestu, pa nihče ne trene z očesom. V nasprotju s krščanskim izročilom ne prinaša pravičnega plačila; ni pekla za hudobne in nebes za dobre. Plešasti gospod, ki se strašno boji smrti, se je boji prav zato, ker je prepričan, da se bo v onstranstvu znašel v gneči, stisnjen med ljudi, ki mu niso po volji in se jim na zemlji dokaj uspešno izogiba. Mladenič, ki na koncertu doživi izventelesno izkušnjo, pa razočaran ugotovi, da so v peklu prijazni sosedje, siromaki, dobri ljudje, ki jih je poznal, nikjer pa ni videti zlobnežev.

Lipuš se v zgodbah poleg smrti dotakne tudi težkega otroštva, ko je moral otrok med počitnicami služit k tujcem, kjer mu je bilo zaradi očitne večvrednosti domačih otrok tako hudo, da je ponoči pobegnil domov. Spet drug otrok je moral vsak dan z mamo na dnino, pomanjkanje očetove ljubezni pa ga je v odraslosti naredilo nezmožnega za pristne, ljubeče odnose. Roka je za delo, ne za božanje, so menili tedaj.

V marsikateri zgodbi pripovedovalec odločno zavrača krščanstvo in Cerkev: graja Jezusa, ki bi lahko preprečil drugo svetovno vojno, a je le nemo gledal s križa ob poti; duhovnika, ki je pokopal osamljeno starko, a v tem pogrebu ni bilo ničesar svetega, ker je bil duhovnik preveč grešen. Stoletja pokojnega škofa Ernulfa, ki je spisal obrazec za izobčenje iz Cerkve, dolži lastnega telesnega propada, kajti verjame, da se ga je polastilo prekletstvo izobčenja iz preteklosti.

V zadnjih dveh zgodbah z besedami ošvrkne še odnos avstrijskih oblasti do slovenske narodne manjšine in osiromašeno narodno zavest tako v zamejstvu kot v matični državi. 84‑letni pisatelj iz Lobnika pri Železni Kapli seveda o tem govori iz prve roke. Dvojezične napise so na narodnostno mešanem območju začeli postavljati šele pred kratkim, po tem ko so oblasti desetletja ignorirale določbe mednarodne pogodbe in v tem času zamejskim Slovencem naredile nepopravljivo škodo. Toda vse krivde ne gre zvaliti na avstrijske oblasti: slovenski zamejski skupnosti očita mlačnost, češ da samo tarnajo matični državi, kako se ne pobriga zanje, matični državi pa očita, da po narodno zavest hodi v zamejstvo in izseljenstvo, ker je je doma ostalo bore malo. Je senca smrti spreletela tudi slovenstvo?

Vesna Rogl

Sončnica – Vinko Möderndorfer

Ajda in Voranc sta soseda in sošolca, obiskujeta deveti razred. Ajdina družina je premožna, živijo v lepi hiši, ki jo je zasnoval oče, arhitekt. Voranc živi z mamo v stanovanju nasproti. Družini sta v lepih odnosih, drug k drugemu hodijo na obiske, vstopajo v stanovanje, ne da bi potrkali, skoraj družina so. A vendar ni vse tako lepo, kakor se zdi na prvi pogled. Ajdina starša živita drug mimo drugega, Ajda pa to komajda opazi, saj ima preveč težav s seboj. Ima motnje hranjenja in pri izogibanju hrani je postala prava mojstrica. Voranc je razmišljujoč najstnik, eden redkih sošolcev, ki učitelje, vsaj občasno, resnično posluša.

Nekega dne ju na poti v šolo ogovori čuden glas, ki prihaja iz zapuščene hiše na drugi strani ceste. Prestrašena pohitita v šolo.  A radovednost je močnejša od strahu in sčasoma oba s to čudno pojavo, za katero se izkaže, da je ženska, navežeta stik, skorajda prijateljski odnos. Starši ju svarijo, naj se ne družita s klošarji, saj so to nevarni ljudje, od katerih bosta staknila zgolj bolezen. Voranc in Ajda pa sta trmasta in še vedno na skrivaj obiskujeta Sončnico. Tako sta jo poimenovala, ker v laseh nosi rumene sončnice. Včasih tudi koprive, ko se počuti koprivasto. Sončnica govori nepovezano, ponavlja besede, jih oblikuje v nesmiselne rime, a vseeno se zdi, da je srečna.

V šoli pri slovenščini učencem učitelj, ki ga zaradi ukrivljenega nosu imenujejo Ptičar, da nalogo, naj napišejo esej. Voranc se takoj odloči, da bosta z Ajdo napisala esej z naslovom Ljudje na robu. Sončnica je tako postala njun projekt. Sčasoma skozi njeno zapleteno pripovedovanje izluščita zgodbo. Anna, kakor ji je v resnici ime, je včasih živela v deželi Pike Nogavičke. Imela je otroka in moža, ki jih je izgubila v prometni nesreči.

Starši sčasoma spoznajo, da jima otroka lažeta, a kaj potem, saj tudi starši lažejo njima, mar ne? Kar priznajo naj! Skušajo pomagati, a pomoč si predstavljajo drugače, kot Ajda in Voranc. Sončnico odpeljejo v bolnišnico, kjer umre, hišo pa porušijo. Oče bo na tem mestu zagotovo spet zgradil kako lepo hišo brez duše, pomisli Ajda.

Pri uri slovenščine je njun esej izbran, da ga prebereta pred razredom. V nalogi predstavita brezdomstvo in brezdomce, ljudi na robu, kajti »pomembno je, da vidimo.«

V epilogu se srečamo z obema dve leti kasneje. Nista šla na isto gimnazijo, kljub Ajdini obljubi. Ajdina starša sta ločena, oče si je ustvaril novo družino in Ajda ima bratca, ki ga obožuje. Še vedno je v prvem letniku, saj se je spopadla s svojo motnjo in sedaj končno jé, Voranc pa ima že dekle, za katero mama trdi, da je izjemno podobna Ajdi. Voranc ima še vedno knjigo Pika Nogavička s posvetilom Astrid Lindgren, Ajda pa je obdržala pločevinasto škatlico, v kateri je kamen v obliki srca. Oboje jima je podarila Sončnica.

Sončnica je Möderndorferjevo četrto delo za mladino. Izjemna je tudi spremna beseda. »Po dolgih delovnih dneh, ki so minili, odkar sem prebrala ta roman, me še vedno spremljajo podobe in glasovi njegovih glavnih in stranskih likov,« pove dr. Lea Šugman Bohinc, sistemska psihoterapevtka. In res – Sončnica je knjiga, ki jo boste še dolgo nosili v sebi in najbrž nikoli pozabili. Toplo priporočam.

Sabina Šolar

Poslednja – Alexandra Oliva

poslednja-naslovnica-5cmPrične se z resničnostnim šovom, v katerem se pomeri dvanajst udeležencev. Ti se morajo soočiti z izzivi, ki preizkušajo njihove meje vzdržljivosti. Žverca – vodilna oseba romana, ki ga lahko žanrsko opredelimo kot psihološki triler in hkrati znanstveno-fantastičen roman,  je mlajša, poročena ženska, ki si še preden bi imela otroka zaželi posebno avanturo. Prijavi se v resničnostni šov tipa Survival. Njeno življenje v trenutku postane del navidezne televizijske  realnosti in realnosti same.

Medtem, ko so tekmovalci udeleženi v resničnostnem šovu, se v pravem in resničnem življenju zunaj zgodi nekaj strašnega. Epidemija velikih razsežnosti, primerljiva s smrtonosno kugo, prizadene velik del urbanega sveta. Žverca o tem ne ve nič. Na svoji poti se sooča s številnimi  težavami in  izzivi,  za katere si ne predstavlja, da so del igre. Osamljena in negotova pogreša moža in življenje, ki ga je pustila za seboj, a ji niti na misel ne pride, da bi odnehala. Pri počasnem in vztrajnem napredovanju opazuje znake zapuščenosti in uničenja. Te si nekaj časa razlaga kot bolne umotvore scenaristov, saj si  ne predstavlja, da bi šlo v šovu lahko tako daleč. Bolj proti koncu njene poti in tudi romana doživi prava spoznanja, ki jo temeljito pretresejo.

Pretanjeno in provokativno delo o bizarnosti televizijskih resničnostnih šovov in dojemanju naše prave resničnosti, za kar imajo zasluge vsi mediji. Za roman je značilen hiter tempo in odlična dinamika. Presunljivo!

Stara mama v koprivah – Valognes Aurélie

STARA-MAMA-V-KOPRIVAH-maketaKdaj je prepozno, da se življenje postavi na glavo? Oziroma da se sestavi tako, kot mora biti? Roman francoske pisateljice Aurélie Valognes je prisrčna pripoved o tem, da resnično nikoli ni prepozno. Ferdinand Brun je osemdesetletnik, stari nergač, ki na življenje gleda iz temne plati. Z ženo nikoli ni delal prav lepo, zato mu je nekega dne pobegnila s poštarjem. Hči Marion s sinom, njegovim vnukom, živi v Singapurju, zato lepega dne ostane sam, v bloku s sosedi, ki jim ni kaj preveč pri srcu. Zlasti hišnici, gospe Suarez, ki neprestano vohuni za njim, ga opominja in opozarja na razne kršitve hišnega reda. Za družbo mu ostane le nemška doga Daisy, ki pa tudi lepega dne izgine. Čez par dni Bruno izve, da so jo našli mrtvo, zato se mu sesuje še zadnji košček sveta. Še bolj se zapre vase, ne skrbi za svoje zdravje, za higieno, za stanovanje,pot mu dobesedno prekriža še avtobus, prvič ga aretirajo… Pisateljica napiše: »Ampak življenje se rado zasuče in ko se ti zazdi, da te najbolj potiska v koprive, te morda že vleče iz njih. Koprive so ne nazadnje zdravilne.« Ko se zazdi, da upanja ni več, se v blok preseli mlada deklica Juliette, ki malo po malo začne v Brunov svet spuščati svetlobo in upanje na boljše čase. Juliettina babica, ki v bloku stanuje že celo življenje, v Brunu vzbudi občutke, ki jih je že davno pozabil. Kot sreča v nesreči se izkaže tudi vnukova bolezen. Zgodba je polna ovinkov in zasukov, vrtiljak življenja, ki bralca na trenutke lahko pusti kar brez sape.

Kar ni pekel – D’Avenia Alessandro

So stvari, pred katerimi si zatiskamo oči in ušesa. Kot da jih ni, če zanje ne vemo. Pa so. Povsod okrog nas. Le zbrati moramo pogum in jih uzreti. Tako kot jih je videl Don Pino. Duhovnik, ki je želel rešiti otoke z ulice. Usoda je hotela, da mu na pomoč priskoči mladenič Federico. Ravno se odpravlja v Anglijo, pa vendar izbere ulico in otroke, ki svoje dneve preživljajo v brezupu.

kar ni pekel naslovnica 204Federico svoje počitniške dni preživlja z otroki, za katere ni nikomur mar. Zlorabljene, pozabljene, izigrane, prepuščene usodi mafije. Pa vendar zanje obstaja upanje in tega se zavedajo ljudje, ki jim želijo pomagati, da bi se otroci iztrgali iz objema sovraštva in zakorakali v novo življenje. Za seboj bi pustili goljufije in laži in svojo pot začrtali na novo. Poletje je čas brezdelja in dolgčas je lahko tudi nevaren. Nevarno pa je tudi prekrižati pot ljudem, katerim življenje ne pomeni nič.

Pretresljiva zgodba z ulic Palerma.

Nemška loterija – Mazzini Miha

NemskaLoterijaMalaDedek Toni odraslemu vnuku pripoveduje zgodbo svojega življenja.

Po vojni, v zgodnjih petdesetih letih, ko je še večina ljudstva verjela v boljše življenje in lepši svet je med vojno delno poškodovanemu mladeniču Toniju oblast priskrbela službo poštarja. V manjšem slovenskem industrijskem mestu je njegovo življenje dobilo nov zagon in oblasti hvaležen je svoje delo opravljal vestno in pošteno. Užival je srečo v raznašanju. A je že tako, da samo en metuljev zamah s krili sproži plaz neslutenih dejanj in sprememb. Na rednem obhodu po ulici, kjer je dostavljal pisma in pakete mu je pot prekrižala simpatična, urejena in osamljena Zora.

Od takrat dalje se je njegovo življenje v temeljih zatreslo. Z ženskami dotlej še ni imel opravka in Zora ga je v več pogledih begala. Nekoč se je primerilo, da ji je v nerodni situaciji reševanja perila z vrvi naslonil glavo na grudi in ni mu bilo več pomoči. Zora ga je v popolnosti omrežila, njuno druženje je postalo stalnica in postala sta dobra prijatelja. A po soncu pridejo oblaki, iz zapora se je vrnil Zorin mož, pisatelj Nikolaj. Zdaj so se družili trije.

V mestu se je precej prebivalcev težko prebijalo skozi mesec. Zora in Nikolaj sta skuhala nekakšno loterijo – nemško loterijo, ki naj bi revežem olajšala življenje. V svoje načrte sta vpletla Tonija, ki je zavoljo plemenitega namena takoj privolil v sodelovanje. Nekaj časa je zadeva res delovala. Loterija je bila prevara in poganjal jo je pohlep. Izrodila se je, iz poštenih, pravičnih vzgibov se je vse skupaj sfižilo v brezizhodno, nemoralno kloako. Moralno jedro poštarja Tonija se je sesulo v prah, ko je prevarani upokojenski par izgubil hišo in domovino. Položaj je postal brezizhoden. Fatalna Zora pa ga je želela pripraviti naj ustreli njenega norega moža Nikolaja. Situacijo so vzeli v svoje roke organi pregona. Konec pripovedi bi moral biti srečen… Pa je res, kaj pa moralno jedro?

Dostopnost