Dedek Toni odraslemu vnuku pripoveduje zgodbo svojega življenja.
Po vojni, v zgodnjih petdesetih letih, ko je še večina ljudstva verjela v boljše življenje in lepši svet je med vojno delno poškodovanemu mladeniču Toniju oblast priskrbela službo poštarja. V manjšem slovenskem industrijskem mestu je njegovo življenje dobilo nov zagon in oblasti hvaležen je svoje delo opravljal vestno in pošteno. Užival je srečo v raznašanju. A je že tako, da samo en metuljev zamah s krili sproži plaz neslutenih dejanj in sprememb. Na rednem obhodu po ulici, kjer je dostavljal pisma in pakete mu je pot prekrižala simpatična, urejena in osamljena Zora.
Od takrat dalje se je njegovo življenje v temeljih zatreslo. Z ženskami dotlej še ni imel opravka in Zora ga je v več pogledih begala. Nekoč se je primerilo, da ji je v nerodni situaciji reševanja perila z vrvi naslonil glavo na grudi in ni mu bilo več pomoči. Zora ga je v popolnosti omrežila, njuno druženje je postalo stalnica in postala sta dobra prijatelja. A po soncu pridejo oblaki, iz zapora se je vrnil Zorin mož, pisatelj Nikolaj. Zdaj so se družili trije.
V mestu se je precej prebivalcev težko prebijalo skozi mesec. Zora in Nikolaj sta skuhala nekakšno loterijo – nemško loterijo, ki naj bi revežem olajšala življenje. V svoje načrte sta vpletla Tonija, ki je zavoljo plemenitega namena takoj privolil v sodelovanje. Nekaj časa je zadeva res delovala. Loterija je bila prevara in poganjal jo je pohlep. Izrodila se je, iz poštenih, pravičnih vzgibov se je vse skupaj sfižilo v brezizhodno, nemoralno kloako. Moralno jedro poštarja Tonija se je sesulo v prah, ko je prevarani upokojenski par izgubil hišo in domovino. Položaj je postal brezizhoden. Fatalna Zora pa ga je želela pripraviti naj ustreli njenega norega moža Nikolaja. Situacijo so vzeli v svoje roke organi pregona. Konec pripovedi bi moral biti srečen… Pa je res, kaj pa moralno jedro?
