Avtor: Eva Maršič | Jan 27, 2017 | Zgodilo se je...
Svet javnega zavoda Knjižnice dr. Toneta Pretnarja Tržič je na svoji seji 10. marca 2016 ocenil delo knjižnice in sklenil, da Knjižnico dr. Toneta Pretnarja za njeno dolgoletno organizacijsko delo na področju bibliotekarstva predlaga za občinsko nagrado – diplomo občine Tržič za leto 2016 , ki se podeljuje ob občinskem prazniku.
Zavod posebej izstopa v kvaliteti na področju vzpodbujanja ustvarjalnosti, kot kulturno in informacijsko središče kraja pa omogoča socialne stike, kulturno bogatenje in medsebojno izmenjavo mnenj in izkušenj, skrbi za vse večjo interakcijo z okoljem in izvaja program, ki v tržiški prostor pripelje številne kompetentne avtorje, umetnike, predavatelje. Srečanja bralcev z priznanimi gosti ima cilj spodbujanja demokratičnega mišljenja. Knjižnico skuša postaviti v središče teh dejavnosti kljub skromnim prostorskim možnostim. Knjižnica s tem vzpodbuja kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij.
Z izposojo knjižničnega gradiva preko potujoče knjižnice-bibliobusa se približuje tudi bralcem v odročnih krajih občine. Z zagotavljanjem te dejavnosti je Občina Tržič edina na Gorenjskem.
Pri bralcih knjižnica vzpodbuja bralno kulturo v smislu ocenjevanja vrednot, norm, sporočil v zvezi z branjem, ki so prisotni v družbi. Gre za odnos do branja kot procesa in njegove vloge pri razvedrilu, pridobivanju znanja, razvoju posameznika.
Z motiviranjem bralcev knjižnica začenja že v predšolski dobi. Za starše otrok v vrtcu pripravljajo predavanja o razvoju govora, pomenu pripovedovanja zgodb, branju. Takoj po prehodu v šolo so v ta namen razvili projekt S knjigo do branja in znanja, ko z avtorsko slikanico pripravijo uro knjižne in književne vzgoje za prvošolce, obenem prvošolci knjigo prejmejo v dar kot začetek osebne knjižnice.
Knjižnico skušajo približati vsem občanom, jih osveščajo, kaj vse lahko z obiskovanjem te pridobijo, opozarjajo nase letno z izdajo informativnega lista Knjižnica med nami. Leta 2015 so šli izza svojih zidov v mestno jedro in tam z dnevom Knjižnica, srce mesta Tržič praznovali svoje okrogle obletnice: 40 let od ustanovitve potujoče knjižnice, 70 letnico ustanovitve Javne sindikalne knjižnice v Tržiču in 70. obletnico rojstva dr. Toneta Pretnarja. Podali so pobudo in skupaj z Občino Tržič na domačo hišo Toneta Pretnarja namestili spominsko ploščo. Negujejo spomin na domačina profesorja, raziskovalca, prevajalca, pesnika dr. Toneta Pretnarja ter skrbijo, da z njim seznanjajo tudi mlajše generacije.
Za namen razvijanja branja, bralne pismenosti, informacijske pismenosti in bralne kulture, kar je bilo že omenjeno na začetku, pripravljajo srečevanja z avtorji, predavatelji, umetniki. Obenem, ko dajejo priložnost manj znanim, ki so še na poti uveljavljanja ter domačim ustvarjalcem, da pokažejo svoje delovanje, omogočijo občankam in občanom Tržiča, da se srečajo z vrhunskimi ustvarjalci kulture in umetnosti, profesorji, predavatelji idr. Med nami so v zadnjih dveh letih bili, če jih naštejemo le nekaj: Saša Pavček, Esad Babčić , Katarina Lauš in Janez Mejač, Zvone Šeruga, Samo Rugelj, Saša Einsiedler, Jurij Kurillo, Lilijana Praprotnik Zupančič – Lila Prap, Mira Delavec Tohuami, Milena Miklavčič, Desa Muck, Azra Širovnik, Ernest Petrič, Peter Čeferin, Miha Mazzini, Feri Lainšček, Vinko Möderndorfer, Goran Vojnović idr.
Svojo domoznansko nalogo, da zbirajo, hranijo, predstavljajo in posredujejo zlasti pisno dediščino o Tržiču in Tržičanih, redno nadgrajujejo. Skupaj s Tržiškim muzejem in Občino Tržič pripravljajo izid edinstvene monografije Janeza Slaparja Temšaka o Lomu in Lomljanih.
Avtor: Eva Maršič | Nov 7, 2016 | Priporočamo v branje
Kdaj je prepozno, da se življenje postavi na glavo? Oziroma da se sestavi tako, kot mora biti? Roman francoske pisateljice Aurélie Valognes je prisrčna pripoved o tem, da resnično nikoli ni prepozno. Ferdinand Brun je osemdesetletnik, stari nergač, ki na življenje gleda iz temne plati. Z ženo nikoli ni delal prav lepo, zato mu je nekega dne pobegnila s poštarjem. Hči Marion s sinom, njegovim vnukom, živi v Singapurju, zato lepega dne ostane sam, v bloku s sosedi, ki jim ni kaj preveč pri srcu. Zlasti hišnici, gospe Suarez, ki neprestano vohuni za njim, ga opominja in opozarja na razne kršitve hišnega reda. Za družbo mu ostane le nemška doga Daisy, ki pa tudi lepega dne izgine. Čez par dni Bruno izve, da so jo našli mrtvo, zato se mu sesuje še zadnji košček sveta. Še bolj se zapre vase, ne skrbi za svoje zdravje, za higieno, za stanovanje,pot mu dobesedno prekriža še avtobus, prvič ga aretirajo… Pisateljica napiše: »Ampak življenje se rado zasuče in ko se ti zazdi, da te najbolj potiska v koprive, te morda že vleče iz njih. Koprive so ne nazadnje zdravilne.« Ko se zazdi, da upanja ni več, se v blok preseli mlada deklica Juliette, ki malo po malo začne v Brunov svet spuščati svetlobo in upanje na boljše čase. Juliettina babica, ki v bloku stanuje že celo življenje, v Brunu vzbudi občutke, ki jih je že davno pozabil. Kot sreča v nesreči se izkaže tudi vnukova bolezen. Zgodba je polna ovinkov in zasukov, vrtiljak življenja, ki bralca na trenutke lahko pusti kar brez sape.
Avtor: Eva Maršič | Nov 1, 2016 | Priporočamo v branje
So stvari, pred katerimi si zatiskamo oči in ušesa. Kot da jih ni, če zanje ne vemo. Pa so. Povsod okrog nas. Le zbrati moramo pogum in jih uzreti. Tako kot jih je videl Don Pino. Duhovnik, ki je želel rešiti otoke z ulice. Usoda je hotela, da mu na pomoč priskoči mladenič Federico. Ravno se odpravlja v Anglijo, pa vendar izbere ulico in otroke, ki svoje dneve preživljajo v brezupu.
Federico svoje počitniške dni preživlja z otroki, za katere ni nikomur mar. Zlorabljene, pozabljene, izigrane, prepuščene usodi mafije. Pa vendar zanje obstaja upanje in tega se zavedajo ljudje, ki jim želijo pomagati, da bi se otroci iztrgali iz objema sovraštva in zakorakali v novo življenje. Za seboj bi pustili goljufije in laži in svojo pot začrtali na novo. Poletje je čas brezdelja in dolgčas je lahko tudi nevaren. Nevarno pa je tudi prekrižati pot ljudem, katerim življenje ne pomeni nič.
Pretresljiva zgodba z ulic Palerma.
Avtor: Eva Maršič | Avg 25, 2016 | Zgodilo se je...
Mednarodno Pretnarjevo nagrado 2016 – častni naslov »ambasador slovenske književnosti in jezika« letos prejme hrvaškemi literarni zgodovinar in južnoslavist prof. dr. ZVONKO KOVAČ za večletno posredovanje slovenske literature in jezika na Hrvaškem, vzpostavljanje slovensko-hrvaških književno-jezikovnih stikov ter mednarodnopovezovalno, znanstvenoraziskovalno in predavateljsko delo, ki pomembno vključuje sodobne slovenske književne ustvarjalce.
Zvonko Kovač (1951, Donja Dubrava), hrvaški literarni zgodovinar in južnoslavist, je redni profesor na Oddelku za južnoslovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu. Po končani osnovni šoli v Donji Dubravi je s šolanjem nadaljeval na gimnaziji v Čakovcu, zatem pa se je vpisal na študij slavistike in filozofije na Filozofsko fakulteto v Zagrebu, kjer je diplomiral leta 1975. Eno leto je bil učitelj hrvaškega jezika in književnosti na Dunaju, v študijskem letu 1976/77 pa je postal asistent na bivšem Oddelku za jugoslavistiko Filozofske fakultete v Zagrebu. S podiplomskim študijem književnosti je nadaljeval na isti fakulteti in magistriral na temo interpretacije eseja. Leta 1987 je doktoriral na zagrebški FF in nato postal docent. Leta 2001 je postal redni profesor s področja južnoslovanske filologije, zgodovine književnosti in literarne teorije. Redno sodeluje pri različnih znanstvenih projektih, predavanjih in seminarjih na univerzah v Ljubljani, Mariboru in na Primorski univerzi v Kopru, predvsem pa od leta 1966 skrbi za razvoj slovenistike na zagrebški FF. Zelo pomembna in glavna zasluga prizadevanj prof. Zvonka Kovača je ustanovitev novega študija slovenskega jezika in književnosti ter organizacija in vodenje študija južne slavistike, na katerem sicer uspešno raziskuje južnoslovansko primerjalno in medkulturno literarno zgodovino. Danes je red. prof. dr. Zvonko Kovač predstojnik Oddelka za južnoslovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu, vodja Katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih jezikov in književnosti, predava pa največ o metodologiji primerjalne zgodovine in književnosti, bosansko in medkulturno južnoslovansko književnost ter novejšo slovensko književnost.
PRETNARJEVA NAGRADA je mednarodno priznanje in osrednja slovenska kulturna zahvala tistim posameznikom (izjemoma dvema ali skupini), ki si po svetu v duhu dr. Toneta Pretnarja (1945–1992) pomembno, zaslužno in svetovljansko prizadevajo za seznanjanje s slovensko literaturo, slovenskim jezikom in slovenskimi književniki, oziroma za njihovo mednarodno uveljavljanje in povezovanje.
Avtor: Eva Maršič | Jan 4, 2016 | Zgodilo se je...
V okviru tržnega dneva in v sodelovanju s Polono Brodar in Mestno kavarno, se je v soboto, 12. 09. 2015, od 15. do 21. ure v starem mestnem jedru Tržiča dogajalo prireditev, s katero je Knjižnica dr. Toneta Pretnarja obeležila tri častitljive obletnice: 40 let potujoče knjižnice v Tržiču, 70-letnico ustanovitve Javne sindikalne knjižnice in čitalnice ter 70-letnico rojstva dr. Toneta Pretnarja. Prireditev je bila poimenovana Knjižnica – srce mesta, dogajala se na glavnem odru in ob straneh, kjer se so predstavljale domoznanska dejavnost, bibliobus, delavnice za otroke in odrasle (klekljarska), potopisna predavanja in predavanja o zdravem načinu življenja. Ves čas so bili s fotoaparati prisotni člani Foto kluba Tržič, za vedno lačne otroke pa na voljo palačinke. Na stojnicah ste si lahko ogledali in kupili knjige nekaj slovenskih založb.
Združili smo jo s sprejemom letošnjega Pretnarjevega nagrajenca, slovaškega književnika in prevajalca Karola Chmela, ki je nagrado prejel za večletno posredovanje slovenske literature na Slovaškem ter vzpostavljanje slovensko-slovaških kulturnih stikov z vrhunskimi prevodi novejše slovenske umetniške literature v slovanščino. Nagrajenca je pozdravil in mu zaželel dobrodošlico v Tržiču gospod župan, magister Borut Sajovic. Pesmi Karola Chmela sta na odru recitirala Marina Bohinc in Janez Kikel. Mimo Pretnarjeve domače hiše je potem pot obiskovalce vodila v knjižnico, kje je bil ogled filma o Tonetu iz serije Filmski portreti tržiških ljubiteljskih kulturnikov, ki je osrednji kontinuirani projekt Zveze kulturnih organizacij Tržič.
Jure Munda, Adi Smolar, Primož Suhodolčan, Folklorna skupina Karavanke, improligaša Rok Bohinc in Sašo Stare, Eva Moškon in Lana Petrovič ter kitarist Andrej Pekarovič, Marija Merljak, Sanja Lončar, Društvo diabetikov Tržič, Vlasta Prešern, Dejan Ogrinec, Pavel Loc, dr. Manca Košir in Manca Špik, ki je na koncu poskrbela za res vesel zaključek dneva, to so ljudje, ki so ustvarjali sobotno popoldne ob sodelovanju vseh zaposlenih v knjižnici in Janeza Bohinca. Celotno prireditev je povezovala Alenka Dolenc.
Speljali smo jo ob pomoči sponzorjev, zahvaliti se želimo Občini Tržič, Poloni Brodar – Mestni kavarni, Cvetličarni Danica, Prostovoljnemu gasilskemu društvu Tržič, Radiu Gorenc, Gorenjski TV, Gorenjskemu glasu, Radiu Ognjišče, Tovarni obutve Peko.
Sedaj pa spet vabljeni v knjižnico na Balos 4, kjer vas čaka veliko gradiva in se vedno dogaja kaj zanimivega.
Martina Klemenčič
Avtor: Eva Maršič | Jan 4, 2016 | Priporočamo v branje
Dedek Toni odraslemu vnuku pripoveduje zgodbo svojega življenja.
Po vojni, v zgodnjih petdesetih letih, ko je še večina ljudstva verjela v boljše življenje in lepši svet je med vojno delno poškodovanemu mladeniču Toniju oblast priskrbela službo poštarja. V manjšem slovenskem industrijskem mestu je njegovo življenje dobilo nov zagon in oblasti hvaležen je svoje delo opravljal vestno in pošteno. Užival je srečo v raznašanju. A je že tako, da samo en metuljev zamah s krili sproži plaz neslutenih dejanj in sprememb. Na rednem obhodu po ulici, kjer je dostavljal pisma in pakete mu je pot prekrižala simpatična, urejena in osamljena Zora.
Od takrat dalje se je njegovo življenje v temeljih zatreslo. Z ženskami dotlej še ni imel opravka in Zora ga je v več pogledih begala. Nekoč se je primerilo, da ji je v nerodni situaciji reševanja perila z vrvi naslonil glavo na grudi in ni mu bilo več pomoči. Zora ga je v popolnosti omrežila, njuno druženje je postalo stalnica in postala sta dobra prijatelja. A po soncu pridejo oblaki, iz zapora se je vrnil Zorin mož, pisatelj Nikolaj. Zdaj so se družili trije.
V mestu se je precej prebivalcev težko prebijalo skozi mesec. Zora in Nikolaj sta skuhala nekakšno loterijo – nemško loterijo, ki naj bi revežem olajšala življenje. V svoje načrte sta vpletla Tonija, ki je zavoljo plemenitega namena takoj privolil v sodelovanje. Nekaj časa je zadeva res delovala. Loterija je bila prevara in poganjal jo je pohlep. Izrodila se je, iz poštenih, pravičnih vzgibov se je vse skupaj sfižilo v brezizhodno, nemoralno kloako. Moralno jedro poštarja Tonija se je sesulo v prah, ko je prevarani upokojenski par izgubil hišo in domovino. Položaj je postal brezizhoden. Fatalna Zora pa ga je želela pripraviti naj ustreli njenega norega moža Nikolaja. Situacijo so vzeli v svoje roke organi pregona. Konec pripovedi bi moral biti srečen… Pa je res, kaj pa moralno jedro?
Avtor: Eva Maršič | Jan 4, 2016 | Priporočamo v branje
Roman turške avtorice je bil prvič izdan v letu 2011. Hitro so ga prevedli tudi v druge jezike, saj gre za berljivo zgodbo, ki bralca pušča v napetosti vse do konca.
Skozi pripoved spremljamo dekle, ki v svojem življenju najbolj pogreša iskreno ljubezen. V preobilju vsega, kar jo obdaja, išče košček sebe. Pri tem se ji zaradi njene lepote nenehno vsiljujejo moški. To sicer ni običajno za turško okolje, ker pa je skrito očem in pritiski prihajajo od ljudi na visokih državnih položajih, je reči ne še veliko težje kot to tudi storiti.
Najbolj boleče pa je izdajstvo njenega moža, ki jo v zameno za veliko denarja ponudi moškemu za eno noč. V brezglavem begu pred resničnim dejanjem je njena edina uteha mladostna ljubezen, ki pa žal ni na dosegu roke.
Tako njen resnični moški živi kilometre daleč, sama pa se spopada z moralnimi dilemami sodobne družbe.
Pisateljici je uspelo napisati pretresljivo delo o poželenju, ljubezni, maščevanju in samouničevanju.
Ayfer Tunç je ena najuglednejših sodobnih turških avtoric. Napisala je več romanov in knjig esejev.
Avtor: Eva Maršič | Sep 24, 2015 | Priporočamo v branje
Miš, 2014
Pouk gre h koncu in napočil je čas, da se dva prijatelja po treh letih poznanstva preko Facebooka končno srečata v živo. Tako se začne zgodba Leona in Eve, dveh skoraj petnajstletnikov. Preprosta želja, ki pa se zaplete, ko izvemo, da ju loči na stotine kilometrov. Leon prihaja iz Švedske in Eva iz Slovenije. Skupaj pripravita načrt. Leonov oče je namreč za počitnice najel avtodom, Leonova naloga pa je, da ga s pomočjo Evine predstavitve Slovenije prepriča, da se namesto na raziskovanje Švedske odpeljejo v Slovenijo. Ko se že zdi, da gre vse kot po maslu, si Ansgar, Leonov oče, premisli ter se zlaže, da nimajo zavarovanja za tujino. Leon se razjezi in sam, brez vednosti staršev in s pomočjo prijateljeve laži, odide proti Sloveniji.
Tudi Evi se načrti porušijo, saj mora oče na nenadejano službeno pot, kar pomeni, da mora sama oditi k babici in dedku na morje in tako ne bo mogla pričakati Leona in družine v Ljubljani, kot je bilo dogovorjeno.
Nedelujoči in ukradeni telefoni ter pozabljeni polnilci zanje poskrbijo za dodatne zaplete in strahove. Naenkrat se preprosta želja dveh, ki si želita zgolj srečanja, spremeni v avanturo, ki vase posrka tudi družini Leona in Eve. Leonova starša in bratec Bernt se namreč po odkritju Leonovega pobega odločijo, da mu z avtodomov sledijo v Slovenijo. Se bo avantura dobro končala? Se bosta Eva in Leon končno le videla v živo? In kdo je neznani mladenič, ki ga na začetku zgodbe nezavestnega, na majhnem gumenjaku sredi morja najde neka družina?
Zgodba se odvija z izjemno hitrostjo in bralcu ne pusti niti dihati. Dialogi so humorni in napisani v pogovorni slovenščini, kar zgodbo le še popestri. Zgodba je sicer umeščena v današnji svet, tematika pa je brezčasna. Mladinski roman, ki je namenjen tudi odraslim.
Iskanje Eve je mladinski prvenec pisatelja in prevajalca Damijana Šinigoja. Delo je bilo izbrano za letošnji projekt Rastem s knjigo za sedmošolce.
Avtor: dpinta7 | Sep 6, 2015 | Priporočamo v branje
Učila internatinonal, 2014
V dogajanje romana sta postavljeni dve zgodbi, zgodba Julie Forrester, svetovno znane pianistke in njenega dedka, ki je bil vrtnar na prečudovitem posestvu Wharton parka. Julia se po družinski tragediji, v kateri izgubi moža in otroka, zateče iz Francije domov v rodno Anglijo, da bi v miru žalovala in si celila srčne rane. Dedova življenjska zgodba se vseskozi prepleta z življenjem njegovega delodajalca Henrya, s katerim sta tudi velika prijatelja in soborca iz druge svetovne vojne. Oba preživita vojno ujetništvo na Tajskem, vendar se Bill vrne na posestvo, Henry pa se zaradi bolezni in kasneje ljubezni do Tajke Lidije ne vrne domov. Doma ga čakajo velike obveznosti do posestva, saj je edini dedič, čaka ga tudi žena Olivija, katere ne ljubi. Ali se bo odrekel dediščini in svoji dolžnosti do žene? Bo zmagala ljubezen do Lidije, kako mu bo pri tem pomagal, če mu bo, dolgoletni prijatelj in soborec Bill?
Na posestvu Wharton park se srečata Julie, Billova potomka, in Kitt Crawford, Henryev potomec. Sčasoma se zbližata in med njima se prebudi ljubezen.
Kitt hoče obnoviti propadajoče posestvo, pri tem pa naleti na Billov dnevnik.
Avtorica uspešno prepleta obe zgodbi ter sedanjost in preteklost.Roman je družinska saga, zgodba je polna čustev. Hiša orhidej je knjiga, ki je kljub obsežnosti ne moremo odložiti in jo hitro preberemo.
Avtor: dpinta7 | Sep 6, 2015 | Priporočamo v branje
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2014
Tokrat je avtorica uspešnice Jej, moli, ljubi, po kateri so posneli tudi film z Julio Roberts v naslovni vlogi, presegla vsa pričakovanja tako svojega bralstva kot kritike. V pričujočem delu, zgodovinskem romanu, spremljamo življenjsko pot glavne junakinje Alme Whittaker od rojstva leta 1800 pa vse do njene pozne starosti. Roman je zasnovan kronološko in nas v uvodu seznani z uspehom njenega očeta Henrryja, ta je bil ključen tudi za uspešno življenjsko pot naravoslovke in znanstvenice Alme.
Alma se je rodila v Philadelphiji, trdni in izobraženi materi, po rodu iz Holandije, in povzpetniškemu očetu, po rodu iz Anglije. Na posestvu Bela poljana je preživela vse svoje otroštvo in odraslo dobo do petdesetega leta starosti. Ob rojstvu ni bila čedna, a ga je uspešno prestala, kar pa ni uspelo njenim predhodnikom. Bila je zvedav, trmast in inteligenten otrok, deležen odlične izobrazbe. V strogi, hladni in zahtevni materi je imela močno oporo. Ljubezen in tolažbo ji je nudila materina služkinja Hanneke. Na njeno osebnost in značaj je močno vplival oče, z njim je preživela večino svojega življenja. Tako je Alma odrasla v visoko in močno žensko. Postala je vztrajna in študiozna raziskovalka rastlin, naravoslovka in znanstvenica v polnem pomenu besede. Bila pa je tudi ženska močnega hrepenenja, hrepenenja po ljubezni, erotiki in celostni izpolnitvi. V zrelih letih ji je obet te izpolnitve razburkal mirno življenje in jo v nekaj letih iz Bele poljane popeljal na Tahiti. Na otoku je iskala odgovore in jih tudi našla. Zadnji del življenja je preživela z družino Devender, družino svoje matere v Amsterdamu. V pozni starosti je našla zadoščenje in priznanje za svoje temeljito delo preučevanja mahov.
Večplasten, epski roman nas bralce duhovno in intelektualno nahrani, povzroča dileme in nas vodi novim razmišljanjem naproti. Odlično branje!
